Nekega lepega dne.

  Zvoni budilka. S težavo vstanem in se spravim pokonci. Že mi skozi glavo švignejo vsa opravila in nedokončane stvari, ki me čakajo. Planejo name isti moment, ko se zavem, da je konec sladkega spanca. Hitro v kopalnico in v kuhinjo po malico. Oh, pa spet ne vem kaj bom oblekla. Vem, da nimam veliko časa za izbiro današnjega izgleda, a kaj, ko se še vedno nisem pripravila do tega, da bi o tem razmišljala zvečer, preden se odpravim spat. 

  Že hitim naprej. Hitro preveriti vse maile, da si lahko zoorganiziram dan. A kaj ko vedno pride nekaj vmes in se še tako skrbno načrtovan dan hitro prelevi v improvizacijo. Gremo naprej. Hitim. Na tisoč koncev. Da postorim čim več, kar od mene zahtevajo (zahtevam!). Sedim za računalnikom. Berem, razmišljam, pišem in iščem. Tisoč in eno stvar. Zvoni telefon in padem iz koncentracije. Hitro, mudi se. 

  Po določenem času se zavem, da je ura že pozno popoldne. Je sedaj čas za počitek? Ali le odmor? Dan gre tako hitro mimo, le obrnem se, pa je tu že nov teden. Še 10 petkov do božiča? In leto se nam odvije pred očmi. Kam so šla vsa ta leta? Vzamem si minuto. Globoko zadiham in se umirim. Zavem se, da čar življenja ni le hitenje in brezglavo dokazovanje. Je še veliko več, le da tega nimam časa videti.

  Odmislim vse skrbi. Preostanek dneva namenim samo sebi. Nočem, da gre življenje tako hitro mimo, ne da bi 100% uživala v njem. V vsakem trenutku. Nočem, da mi je na stara leta žal, da si nisem znala vzeti časa za stvari, ki me resnično veselijo. Imam še dovolj časa, da svoje življenje obrnem v pravo smer. Najboljšo smer zame. Mogoče še ne vem, kje točno je ta smer. A bom stremela k tem, da jo najdem. Jutri ali čez pet let. Čar življenja je ravno v tem, da ne vemo, kaj nas čaka jutri.