Sama sem v tem letu doživela kar
nekaj takšnih sprememb. Izguba oboževanega pasjega prijatelja, ki mi je sedem
let lepšal vsak dan sproti. Pa prihod novega kosmatega otročička in vsa
potrpežljivost povezana s tem. Dokončen zaključek študentskih ugodnosti in
prehod na pravi trg dela. Odhod dobrih prijateljev v tujino. Ogromno bolj in
manj pravih odločitev, povezanih s prihodnostjo. In nenazadanje, soočanje z neozdravljivo
boleznijo.
Bel kruh. Njamsi. Še tople sirove
žemljice. Mmm, še sedaj imam prijeten okus v ustih, ko se spomnim na te moje
vsakdanje spremljevalce. In potem bum iznenada, nova diagnoza potrka na vrata.
Pozdravljeni, sem gospa celiakija. Prvi pričakovan odziv: šok in jok. In
razmišljanje dolgo v noč, česa vse ne bom več smela jesti. Nikoli več. Kako bom
odšla na dopust, ki ga že imam rezerviranega. Saj doma se bo že kaj dalo najti
užitnega za kosilo, kaj pa v Aziji? Joj pa nikoli več v McDonalds. Pa na
špinačni burek k Mlinarju. Sama se nimam za pretiranega pivca piva, ampak to
pomeni, da ga nikoli več sploh ne bom smela poskusiti? Pa pica za vsakim
vogalom. Kaj bom jedla v službi za malico? Še in še vprašanj se mi je začelo
odvijati po glavi. Utrujenost je bila prevelika. Prav spomnim se, kako je bila
prva jutranja misel, ali je to res ali sem to nočno moro le sanjala. Res je!
Doživljenjska dieta in odrekanje najljubši hrani je resničnost! Ah ja, potem pa
najbolje, da se čimprej sprijaznim s tem.
Sreča je na moji strani v tem, da
sem že dovolj stara – torej sposobna sama si kuhati stvari, ki vem, da jih
lahko zaužijem – da živimo v letu 2015, ko brezglutenske krekerje najdeš tudi v
tajski veleblagovnici – ter da navsezadnje nimam vidnih posledic uživanja
glutena. Vsaj ne klasičnih. Razumsko se še nisem pregrešila, nezavedno pa
verjetno že kar nekajkrat, saj sem še dokaj nova v tem življenjskem stilu.
Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bom ena od tistih, ki so v
trgovini s hrano z lahkoto eno uro, saj mora za vsak izdelek prebrati njegove
sestavine. Ah ja, vsaj vidiš kakšne grozote sodoben človek zaužije.
Ja, gluten ni le v belem kruhu in
testeninah, tako kot misli večina ljudi. Najdemo ga lahko tudi v nekaterih
bonbonih, čipsih (pa čeprav je samo krompir, sol in olje?) zobnih pastah
(zanimivo ane?), ostali kozmetiki, skratka v vseh naprej pripravljenih jedeh
... če ne drugega se v njih najdejo vsaj sledovi glutena. No, pa nisem želela
preveč razpredati o tem. Želela sem povedati, da celotna stvar ni tako zelo
slaba, kot se najprej sliši. Največji minus je definitivno cena hrane, zaradi
česar zapravim veliko več za normalno prehrano. Pa seveda tudi to, da ni več
tako enostavno jesti zunaj svojega doma. Če pa odmislim vse negativne dejavnike,
moram reči, da se počutim veliko bolje. Ker vem, da je to dobro zame in moj
imunski sistem. Pa zato ker vem, da vsa hrana, ki jo sedaj »moram« jesti
vsebuje veliko manj »stupenih« snovi kot tista prej. Pojem veliko več sadja in
zelenjave, nič več mastnih burekov in pic med malico, kave z mlekom – najslabše
kombinacije za želodec itd. Moja prehrana je prej bila zelo nezdrava, to sem
želela poudariti. Sedaj pa sem končno primorana, da jem zdravo! Res je, da imam
tudi dobro podporo od svojih najbližjih. Tako vsi poskrbijo, da vedno dobim kaj
za pod zob.
So dnevi, ko si želiš le normalno
jesti, brez branja deklaracij, spraševanje in brskanja po internetu, kje v tem
in tem kraju lahko dobim kaj brezglutenskega ... ampak se da. Prej, ko
spremembo vzameš za svojo, lažje greš naprej. Vem, da me bolezen ne bo
omejevala ne pri mojih nadaljnjih potovanjih ne pri poletnih piknikih. To je le
izziv zame in mojo trdno voljo. Pa kaj, če vsi okoli mene jejo sladoled, okusne
torte in brownije. Če to ni dobro zame, bom pila le limonado. Brez slabe volje.
In kasneje slabe vesti. Si bom raje kasneje doma naredila svoje brownije,
toliko boljše. :)
najboljši (homemade) browni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar