Tisti pravi prijatelj.

 Oseba, ki ti stoji ob strani ob vseh tvojih odločitvah, ne glede na to, kako nepremišljene so. Je tisti, na katerega se lahko zaneseš vsako minuto svojega življenja. Ki se je pripravljen odreči topli odeji, da jo lahko uporabiš ti. Ki si želi in prizadeva, da bi tvoje življenje bilo lepo. Ki te po pogovoru napolni s pozitivno energijo, ki ti da zagon za naprej. Ki ti želi pomagati, čeprav se zapreš vase. Te pusti pri miru, dokler ga ne najdeš sam.

 Pravi prijatelj je tu za vedno. Čeprav se poti lahko razidejo, se želje in cilji popolnoma spremenijo, tisti pravi ostane. Čeprav se preseli na drug konec sveta in ga vidiš šele čez nekaj let, pravo prijateljstvo ostane. Je trdna vez med dvema bitjema, ki ne izgine tako hitro. Res pa je, da je tako kot za vse ostale stvari v življenju, tudi za prijateljstvo potrebno delati in se truditi, pa tudi prilagajati.

 Starejši si, vedno bolj spoznavaš, da je kvaliteta pred kvantiteto še kako pomembna. Tudi pri prijateljstvu je pomembna kemija. Ne moreš biti prijatelj z vsemi, ampak s tistimi, ki ti »potegnejo«. Ljudi, ki te spremljajo na svoji poti, je ogromno. Spoznavaš nove, se družiš in smeješ s starimi znanci, ki potem odidejo v drugo smer. Tisti pa, ki je pravi, bo tu za vedno. V dobrem in slabem. Pika.

V iskanju notranjega miru

  Družbena pričakovanja. Če ne živiš znotraj predvidenih okvirjev, hitro veljaš za drugačnega, čudnega. Osnovna šola, srednja, fakulteta in služba. Partner in skupen dom. Družina. Kaj pa če vse to (še) ni v mojem življenjskem planu?

  Če si želiš od življenja nekaj drugačnega. In zapustiš svoj comfort zone. Si upaš pustiti obstoječo službo, ker si želiš spremembe. Ker hočeš slediti svojim sanjam. Delaš na sebi skozi različne projekte. Se izpopolnjuješ na različnih področjih, ki te veselijo. Ko si zaželiš razvedrila, greš v kino. Sam. Ker si želiš biti sam. Ne ker nimaš prijateljev. Oziroma prijatelj nima časa. Za to še nisi čuden, ampak se ne odrečeš svojim užitkom, ko drugi ne utegnejo. Greš sam in se zabavaš še bolje.

  Življenje je nepredvidljivo. Če si še tako planiraš popolno življenje, ni nujno, da se ti bodo vsi načrti uresničili. Lahko se čisto vsi, lahko le eden ali pa tudi nobeden. Ali pa se bodo s časoma popolnoma spremenili. Ni vse odvisno od tebe, ampak tudi od drugih življenjskih okoliščin. Kakorkoli, tudi ne glede na vse prepreke, ne smeš obupati nad sabo. Najbolj važno je, da si ne glede na trenutno življenjsko situacijo zadovoljen sam s seboj. Da veš, da delaš dovolj, da se tudi tebi enkrat vse poklapa. Ko razčistiš sam s seboj je vse OK. Navsezadnje smo vsi lahko srečni (ne glede na vse) le, če najdemo svoj notranji mir. 

Nekega lepega dne.

  Zvoni budilka. S težavo vstanem in se spravim pokonci. Že mi skozi glavo švignejo vsa opravila in nedokončane stvari, ki me čakajo. Planejo name isti moment, ko se zavem, da je konec sladkega spanca. Hitro v kopalnico in v kuhinjo po malico. Oh, pa spet ne vem kaj bom oblekla. Vem, da nimam veliko časa za izbiro današnjega izgleda, a kaj, ko se še vedno nisem pripravila do tega, da bi o tem razmišljala zvečer, preden se odpravim spat. 

  Že hitim naprej. Hitro preveriti vse maile, da si lahko zoorganiziram dan. A kaj ko vedno pride nekaj vmes in se še tako skrbno načrtovan dan hitro prelevi v improvizacijo. Gremo naprej. Hitim. Na tisoč koncev. Da postorim čim več, kar od mene zahtevajo (zahtevam!). Sedim za računalnikom. Berem, razmišljam, pišem in iščem. Tisoč in eno stvar. Zvoni telefon in padem iz koncentracije. Hitro, mudi se. 

  Po določenem času se zavem, da je ura že pozno popoldne. Je sedaj čas za počitek? Ali le odmor? Dan gre tako hitro mimo, le obrnem se, pa je tu že nov teden. Še 10 petkov do božiča? In leto se nam odvije pred očmi. Kam so šla vsa ta leta? Vzamem si minuto. Globoko zadiham in se umirim. Zavem se, da čar življenja ni le hitenje in brezglavo dokazovanje. Je še veliko več, le da tega nimam časa videti.

  Odmislim vse skrbi. Preostanek dneva namenim samo sebi. Nočem, da gre življenje tako hitro mimo, ne da bi 100% uživala v njem. V vsakem trenutku. Nočem, da mi je na stara leta žal, da si nisem znala vzeti časa za stvari, ki me resnično veselijo. Imam še dovolj časa, da svoje življenje obrnem v pravo smer. Najboljšo smer zame. Mogoče še ne vem, kje točno je ta smer. A bom stremela k tem, da jo najdem. Jutri ali čez pet let. Čar življenja je ravno v tem, da ne vemo, kaj nas čaka jutri. 

Bolezen, ki spremeni življenje. Ne le na slabše.

 Spremembe, ki jih v življenju doživljamo, niso vedno enostavne. Gre za nekaj, kar nas vrže in ustaljenega ritma, neke cone udobja in nas postavi v nov kontekst. Pa naj bo to nova služba, nova država ali nov družinski član. Preteči mora kar nekaj časa, da to novost popolnoma sprejmemo v svoj vsakdanjik.

Sama sem v tem letu doživela kar nekaj takšnih sprememb. Izguba oboževanega pasjega prijatelja, ki mi je sedem let lepšal vsak dan sproti. Pa prihod novega kosmatega otročička in vsa potrpežljivost povezana s tem. Dokončen zaključek študentskih ugodnosti in prehod na pravi trg dela. Odhod dobrih prijateljev v tujino. Ogromno bolj in manj pravih odločitev, povezanih s prihodnostjo. In nenazadanje, soočanje z neozdravljivo boleznijo.

 Bel kruh. Njamsi. Še tople sirove žemljice. Mmm, še sedaj imam prijeten okus v ustih, ko se spomnim na te moje vsakdanje spremljevalce. In potem bum iznenada, nova diagnoza potrka na vrata. Pozdravljeni, sem gospa celiakija. Prvi pričakovan odziv: šok in jok. In razmišljanje dolgo v noč, česa vse ne bom več smela jesti. Nikoli več. Kako bom odšla na dopust, ki ga že imam rezerviranega. Saj doma se bo že kaj dalo najti užitnega za kosilo, kaj pa v Aziji? Joj pa nikoli več v McDonalds. Pa na špinačni burek k Mlinarju. Sama se nimam za pretiranega pivca piva, ampak to pomeni, da ga nikoli več sploh ne bom smela poskusiti? Pa pica za vsakim vogalom. Kaj bom jedla v službi za malico? Še in še vprašanj se mi je začelo odvijati po glavi. Utrujenost je bila prevelika. Prav spomnim se, kako je bila prva jutranja misel, ali je to res ali sem to nočno moro le sanjala. Res je! Doživljenjska dieta in odrekanje najljubši hrani je resničnost! Ah ja, potem pa najbolje, da se čimprej sprijaznim s tem.

 Sreča je na moji strani v tem, da sem že dovolj stara – torej sposobna sama si kuhati stvari, ki vem, da jih lahko zaužijem – da živimo v letu 2015, ko brezglutenske krekerje najdeš tudi v tajski veleblagovnici – ter da navsezadnje nimam vidnih posledic uživanja glutena. Vsaj ne klasičnih. Razumsko se še nisem pregrešila, nezavedno pa verjetno že kar nekajkrat, saj sem še dokaj nova v tem življenjskem stilu. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bom ena od tistih, ki so v trgovini s hrano z lahkoto eno uro, saj mora za vsak izdelek prebrati njegove sestavine. Ah ja, vsaj vidiš kakšne grozote sodoben človek zaužije. 

 Ja, gluten ni le v belem kruhu in testeninah, tako kot misli večina ljudi. Najdemo ga lahko tudi v nekaterih bonbonih, čipsih (pa čeprav je samo krompir, sol in olje?) zobnih pastah (zanimivo ane?), ostali kozmetiki, skratka v vseh naprej pripravljenih jedeh ... če ne drugega se v njih najdejo vsaj sledovi glutena. No, pa nisem želela preveč razpredati o tem. Želela sem povedati, da celotna stvar ni tako zelo slaba, kot se najprej sliši. Največji minus je definitivno cena hrane, zaradi česar zapravim veliko več za normalno prehrano. Pa seveda tudi to, da ni več tako enostavno jesti zunaj svojega doma. Če pa odmislim vse negativne dejavnike, moram reči, da se počutim veliko bolje. Ker vem, da je to dobro zame in moj imunski sistem. Pa zato ker vem, da vsa hrana, ki jo sedaj »moram« jesti vsebuje veliko manj »stupenih« snovi kot tista prej. Pojem veliko več sadja in zelenjave, nič več mastnih burekov in pic med malico, kave z mlekom – najslabše kombinacije za želodec itd. Moja prehrana je prej bila zelo nezdrava, to sem želela poudariti. Sedaj pa sem končno primorana, da jem zdravo! Res je, da imam tudi dobro podporo od svojih najbližjih. Tako vsi poskrbijo, da vedno dobim kaj za pod zob. 

 So dnevi, ko si želiš le normalno jesti, brez branja deklaracij, spraševanje in brskanja po internetu, kje v tem in tem kraju lahko dobim kaj brezglutenskega ... ampak se da. Prej, ko spremembo vzameš za svojo, lažje greš naprej. Vem, da me bolezen ne bo omejevala ne pri mojih nadaljnjih potovanjih ne pri poletnih piknikih. To je le izziv zame in mojo trdno voljo. Pa kaj, če vsi okoli mene jejo sladoled, okusne torte in brownije. Če to ni dobro zame, bom pila le limonado. Brez slabe volje. In kasneje slabe vesti. Si bom raje kasneje doma naredila svoje brownije, toliko boljše. :)

                                              najboljši (homemade) browni.