Srečo in zdravja, prosim.

 Letošnji prazniki so mi dali misliti. Kaj je tisto, kar si želim v novem letu? Je to res tisti nov plašč, ki ga že cel december ogledujem v okrašeni izložbi? Potovanje v novo deželo in spoznavati nove ljudi? Končno oditi na Triglav? Želja je veliko, a potrebno je vedeti, kaj je res pomembno. Kaj je tisto, ki me bo najbolj osrečilo in kar bom resnično cenila na dolgi rok.

 V letu velikih sprememb si zagotovo najbolj želim preprostih stvari, brez katerih ne gre. Zdravja. Da mi bo služilo vsaj toliko, kot do sedaj. Brez novih diagnoz in presenečenj. Veselja. Da se bom tudi takrat, ko ne bom najboljše volje zavedala, kaj vse imam in kako lepo živim. Dobrih odnosov. Z ljudmi, ki mi na moji poti sledijo že dolgo časa in tudi tistimi, s katerimi se bomo šele spoznali. Dovolj časa in volje za vse izzive in ideje, ki se bodo naslikale v moji glavi. Ter navsezadnje, da bom znala vedno in povsod prisluhniti sebi. Da bom sledila tistemu, ki mi daje srečo. Da se ne bom omejevala na neke družbene norme in zahteve. To kar si želim, je zame tisto pravo, za drugega pa je sreča povsem drugje. 

 Sedaj je čas, da se zamislimo in naredimo obračun za nazaj. Kaj sem dosegla in kje napredovala. Kje se mi je zataknilo in na katerem področju se moram še izboljšati. Ali vem, kaj je moje poslanstvo ali me še čaka pot odkrivanja? Vsako leto sem bogatejša za nova spoznavanja o sebi. Komaj že čakam, kaj vse mi bo prineslo novo leto. 

Naj bo vsak dan praznik

  December. Zadnji mesec v letu. Ki naj bi bil najbolj vesel od vseh. Lučke, kuhano vino in nasmeh. Objem in iskrice v očeh. Sreča na vsakem koraku.

 Priložnost, ko si večkrat odtrgamo čas za druženje z najbližjimi, večerni sprehod med dišečimi stojnicami ter daljša jutra pod toplo odejo. Ko ne gledamo na vsako kalorijo, ampak si brez slabe vesti privoščimo tretji kos domače potice. Kdaj pečemo piškote, če ne decembra? Kdaj pospravimo in uredimo naš dom? Le kdaj še toliko zapravimo za druge, kot ta čas?

 Vse lepo in prav, ampak zakaj se takih preprostih stvari veselimo le v prazničnem času? Kaj ni praznik vsaj dan, ki ga lahko preživimo? Zakaj smo dobrodelni in radodarni samo sedaj? Drugače ni časa, da vidimo stisko drugega? Vsako dobro delo ti vrne veliko več, kot si dal, če se tega znaš zavedati. In to kadarkoli, ne le decembra.

 Seveda so prazniki že zaradi posebnega vzdušja nekaj posebnega, ampak včasih se mi zazdi preveč očiten ta razkorak med prazničnimi dnevi in normalnimi dnevi. Prehiter preskok iz nasmeha v mrk pogled. Prijaznost in darežljivost danes ter grabežljivost in skopost jutri.

 Zakaj si podamo roke in zaželimo srečo in zdravje le enkrat na leto, naslednji dan pa se obrnemo proč? Res nas ne stane veliko, če se malo bolj potrudimo biti boljši vsak dan. Ne le za druge, tudi zase.

Hvaležnost za življenje

 Dogodki, ki se odvijajo po svetu, dajo misliti prav vsakemu. Nekateremu bolj, drugim manj. Zgodbe nesrečnih ljudi, ki se borijo za življenje svoje družine, zapustijo svoj dom ter odidejo v tuji svet. Za iskanjem boljšega in lepšega jutri. Kaj pa tisti, ki te možnosti nimajo? Kaj pa tisti, ki že živijo v svojem udobnem in varnem svetu in jih v sekundi lahko doleti preobrat za 360°? 

 Dejavnikov za trenutno življenje razmere na našem planetu je veliko. Od pohlepa tistih, ki imajo že vse, in si želijo še več. Do pomanjkanja sočutja za sočloveka. Ne pozabimo na zanemarjanje naše narave, ki nas brezplačno bogati s prevelikimi dobrinami. Ter navsezadnje do prevelike količine izgovorjenih obljub in premalo storjenih dejanj.

 Finančna, moralna in podnebna kriza je tukaj. Ko se zgodi ena nesreča, se misli obrnejo le tja. Ne smemo pa pozabiti na vse situacije, ki so se že zgodile ali pa se ne končajo že dolga leta. To so dogodki, ki so se zgodili za to, da bi se iz njih nekaj naučili in naslednjič mogoče odreagirali drugače, boljše. Pa se je to res zgodilo?

 Vsak zase ve, kaj lahko stori za boljši svet. Vsi skupaj pa se lahko večkrat zahvalimo za to, kar imamo. Za vse, kar nas naredi to, kar smo. Za to, da še imamo možnost, da vidimo sonce na naši poti ter nasmeh na svojem obrazu. Za to čudovito življenje, ki ga lahko živimo. 

Samosvoja pot

 Na življenjski poti nas vedno obdajajo ljudje. Že od samega začetka. Vsak se rodi v družino, neko skupnost, kamor pripada. Ta krog ljudi se z leti in osebnim razvojem le povečuje in nadgrajuje. Smo pač socialna bitja. In prav je tako. A to ne pomeni, da se preveč zanašamo na druge. Na prvo mesto moramo vedno in povsod postaviti tistega, ki je resnično najbolj pomemben. Sebe.

 Ljudje smo v svojem bistvu individualisti, kar pomeni, da je vsak zase odgovoren za potek svojega življenja. Vsak pride na ta svet s svojo misijo. Čeprav imamo družino, prijatelje, partnerje in svetovalce, se vsak zase odloča, kaj bo naslednji korak v njegovem življenju. Na katero stran se bo prevesila tehtnica odločanja. Ne le odločitve, pač pa tudi odgovornost za svoja dejanja mora prevzeti vsak sam. Nihče drug ni odgovoren zame, kot le jaz sama. 

 Če si nekaj resnično želim, bom vložila veliko svojega časa in truda, da to dosežem. Naredila bom vse, da bom ponosna nase in na svoje dosežke. Na svoje življenje. Seveda pridejo slabi trenutki, ko se vse skupaj zdi zamalo in bi najraje vse pustila. Ampak potem zopet pride tista prava motivacija, pozitivna miselnost in želja po boljšem. Ne želim se dokazovati drugim, ampak sebi. Ko se bom čez 10 let ozrla nazaj, nočem ničesar obžalovati.

 Nisem egoist, rada pomagam drugim. Jih poslušam in jim svetujem po svojih najboljših močeh. A življenje te nauči, da moraš sebe postaviti na prvo mesto, če želiš uspeti. Pa tukaj ne mislim le na karierni uspeh. Ampak osebni uspeh. Da se sam počutiš dobro, da se ne primerjaš z drugimi, da delaš to kar si v danem trenutku želiš. Da brez slabe vesti v soboto zvečer bereš knjigo namesto da ga noro žuraš s prijatelji. Si kar si. Prijateljica mi je enkrat dala dober nasvet, ki je kar nekako postal moje življenjsko vodilo: Nikoli ne pozabi nase, saj si ti in samo ti glavna zvezda svojega življenja.

Tisti pravi prijatelj.

 Oseba, ki ti stoji ob strani ob vseh tvojih odločitvah, ne glede na to, kako nepremišljene so. Je tisti, na katerega se lahko zaneseš vsako minuto svojega življenja. Ki se je pripravljen odreči topli odeji, da jo lahko uporabiš ti. Ki si želi in prizadeva, da bi tvoje življenje bilo lepo. Ki te po pogovoru napolni s pozitivno energijo, ki ti da zagon za naprej. Ki ti želi pomagati, čeprav se zapreš vase. Te pusti pri miru, dokler ga ne najdeš sam.

 Pravi prijatelj je tu za vedno. Čeprav se poti lahko razidejo, se želje in cilji popolnoma spremenijo, tisti pravi ostane. Čeprav se preseli na drug konec sveta in ga vidiš šele čez nekaj let, pravo prijateljstvo ostane. Je trdna vez med dvema bitjema, ki ne izgine tako hitro. Res pa je, da je tako kot za vse ostale stvari v življenju, tudi za prijateljstvo potrebno delati in se truditi, pa tudi prilagajati.

 Starejši si, vedno bolj spoznavaš, da je kvaliteta pred kvantiteto še kako pomembna. Tudi pri prijateljstvu je pomembna kemija. Ne moreš biti prijatelj z vsemi, ampak s tistimi, ki ti »potegnejo«. Ljudi, ki te spremljajo na svoji poti, je ogromno. Spoznavaš nove, se družiš in smeješ s starimi znanci, ki potem odidejo v drugo smer. Tisti pa, ki je pravi, bo tu za vedno. V dobrem in slabem. Pika.