December. Zadnji mesec v letu. Ki naj bi bil najbolj vesel od vseh. Lučke, kuhano vino in nasmeh. Objem in iskrice v očeh. Sreča na vsakem koraku.
Priložnost, ko si večkrat odtrgamo
čas za druženje z najbližjimi, večerni sprehod med dišečimi stojnicami ter
daljša jutra pod toplo odejo. Ko ne gledamo na vsako kalorijo, ampak si brez
slabe vesti privoščimo tretji kos domače potice. Kdaj pečemo piškote, če ne
decembra? Kdaj pospravimo in uredimo naš dom? Le kdaj še toliko zapravimo za
druge, kot ta čas?
Vse lepo in prav, ampak zakaj se
takih preprostih stvari veselimo le v prazničnem času? Kaj ni praznik vsaj dan,
ki ga lahko preživimo? Zakaj smo dobrodelni in radodarni samo sedaj? Drugače ni
časa, da vidimo stisko drugega? Vsako dobro delo ti vrne veliko več, kot si
dal, če se tega znaš zavedati. In to kadarkoli, ne le decembra.
Seveda so prazniki že zaradi
posebnega vzdušja nekaj posebnega, ampak včasih se mi zazdi preveč očiten ta
razkorak med prazničnimi dnevi in normalnimi dnevi. Prehiter preskok iz nasmeha
v mrk pogled. Prijaznost in darežljivost danes ter grabežljivost in skopost jutri.
Zakaj si podamo roke in zaželimo
srečo in zdravje le enkrat na leto, naslednji dan pa se obrnemo proč? Res nas
ne stane veliko, če se malo bolj potrudimo biti boljši vsak dan. Ne le za
druge, tudi zase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar