Na življenjski poti nas vedno obdajajo
ljudje. Že od samega začetka. Vsak se rodi v družino, neko skupnost, kamor
pripada. Ta krog ljudi se z leti in osebnim razvojem le povečuje in nadgrajuje.
Smo pač socialna bitja. In prav je tako. A to ne pomeni, da se preveč zanašamo
na druge. Na prvo mesto moramo vedno in povsod postaviti tistega, ki je
resnično najbolj pomemben. Sebe.
Ljudje smo v svojem bistvu
individualisti, kar pomeni, da je vsak zase odgovoren za potek svojega
življenja. Vsak pride na ta svet s svojo misijo. Čeprav imamo družino,
prijatelje, partnerje in svetovalce, se vsak zase odloča, kaj bo naslednji
korak v njegovem življenju. Na katero stran se bo prevesila tehtnica odločanja.
Ne le odločitve, pač pa tudi odgovornost za svoja dejanja mora prevzeti vsak
sam. Nihče drug ni odgovoren zame, kot le jaz sama.
Če si nekaj resnično želim, bom vložila veliko svojega časa in truda, da to dosežem. Naredila bom vse, da bom ponosna nase in na svoje dosežke. Na svoje življenje.
Seveda pridejo slabi trenutki, ko se vse skupaj zdi zamalo in bi najraje vse
pustila. Ampak potem zopet pride tista prava motivacija, pozitivna miselnost in
želja po boljšem. Ne želim se dokazovati drugim, ampak sebi. Ko se bom čez 10 let ozrla nazaj, nočem ničesar obžalovati.
Nisem egoist, rada pomagam
drugim. Jih poslušam in jim svetujem po svojih najboljših močeh. A življenje te
nauči, da moraš sebe postaviti na prvo mesto, če želiš uspeti. Pa tukaj ne
mislim le na karierni uspeh. Ampak osebni uspeh. Da se sam počutiš dobro, da se
ne primerjaš z drugimi, da delaš to kar si v danem trenutku želiš. Da brez
slabe vesti v soboto zvečer bereš knjigo namesto da ga noro žuraš s prijatelji. Si
kar si. Prijateljica mi je enkrat dala dober nasvet, ki je kar nekako postal moje življenjsko vodilo: Nikoli ne pozabi nase, saj si ti in samo ti glavna zvezda svojega življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar