Na to tiho deževno septembrsko nedeljo

 sem se odločila, da bom vesela. Kar tjavdan, brez posebnega razloga. Da bom poskusila biti bolj pozitivna in da mi negativne misli ne bodo več kratile mojega razpoloženja. Da se bom ob pogledu v ogledalo sama sebi nasmehnila. Da bom še bolj cenila vse to, kar mi je življenje prineslo. Življenje v tej prečudoviti zeleni deželici. Na primer sonce in tople ljudi, ki mi lepšajo vsak dan. Zdravo telo in duha, da lahko uživam življenje brez večjih omejitev (tisti gluten sem že skoraj prebolela :)). Da lahko vidim vse lepote, ki me obdajajo, pa čeprav je danes temen in zaspan dan. Da lahko slišim dežne kaplje in ptičje petje. Da lahko vonjam, ko sosed kuha dišečo kavo. Da lahko s svojimi usti izrazim svoje mnenje. In navsezadnje, da lahko pišem to besedilo z lastnimi prsti. Srečna sem, da sem lahko del vse te čarobnosti, ki je iz dneva v dan drugačna. Da lahko hodim po tej prečudoviti poti, ki ji pravim življenje.

Za dežjem vedno posije sonce. Naj bi.

 Smisel življenja. Bistvo celotne življenjske zgodbe vsakega posameznika. Nekaj, kar iščemo in dopolnjujemo celotno pot, ki jo preživimo na tem našem, zelenem planetu. Nekateri imajo to srečo, da že v zgodnjem otroštvu najdejo svoje bistvo in potem dejansko živijo po njem. In so srečni. Spet drugi pa ga iščejo dalj časa, vmes mogoče izgubijo rdečo nit, a jo potem ponovno najdejo in odkrijejo svoj smisel. Če ne prej pa v tretjem obdobju svojega življenja. Hudo je, če posameznik ne vidi svojega poslanstva in ne izkoristi svojega potenciala. Po mojem mnenju ima vsak posameznik, vsaka ptica, vsaka rastlina svoj smisel na Zemlji. Mogoče nekateri mislijo, da niso pomembni, ker nimajo slave in moči, denarja, prepoznavnosti …  Ker jim je tako mišljenje vcepila sodobna družba. A prav vsi smo na koncu enako pomembni. Vsak lahko iz sebe naredi, kar si želi. Resnično sta potrebni le volja in močna želja. Ostalo se na koncu že poklapa, tako ali drugače. Ne podcenjujmo nekoga, ki si želi namesto uspešne poslovne ženske biti sprehajalka psičkov. Zakaj pa to ne bi bilo OK? Si res vsi želimo le ogromno denarja in neskončne moči? 

 Dragi moji, materializem ni vse. Ni nič. Denar je le sredstvo preživetja. Vse, kar je več, lahko človeka uniči. Kaj je na koncu koncev pomembno? Kaj je tisto, kar si bodo ljudje zapomnili, ko nas več ne bo? Kakšen telefon in avto smo imeli? Ali kakšni smo bili kot osebnost, kaj smo naredili za druge? 

 Minevanje. Nekaj kar v tem trenutku obstaja in v naslednjem mogoče ne več. Težave na primer. Vsi se soočamo z njimi, takšnimi in drugačnimi. A le-te vedno enkrat izginejo. Za vsakim dežjem vedno posije sonce, pravijo. A se mi ne zdi čisto tako. Koliko je še vedno lačnih otrok po svetu? Koliko ljudi še vedno ne more živeti svobodno, tako kot bi si želeli? Najbolj pa me muči naš odnos do planeta. Vse težave, ki so povezane z odnosi med ljudmi, različnimi rasami, verami itd., vse kar muči ta svet, se teoretično lahko reši, če bi si vsi ljudje to želeli (spet tisti, ki imajo denar in moč, oh ja). Razen našega planeta. Ne zavedamo se, da ta ni v naših rokah, da ne moremo mi odločati o tem, kako se bo obnašal. Nudi nam vse in še več za udobno in prečudovito življenje, a kaj ko se tega ne zavedamo ... Sprašujem se, kdaj bodo tisti ljudje to spregledali. Bojim se, da je že prepozno.

Hej ti, kam se ti mudi?

 Vsi ljudje hitijo. Je naslov neke nostalgične slovenske pesmi. In dandanašnji se sprašujem, se mi samo zdi, ali se nam zmeraj bolj nekam mudi? Ali res vsak dan, teden, mesec in leto mine hitreje kot prejšnji? Zakaj je temu tako? Zakaj gre življenje tako hitro mimo mene?

 

 Ali je vse to posledica življenja z vsemi temi pametnimi napravami in nenehno skrbjo za tem, da bomo zamudili nekaj zelo pomembnega, če ne bomo vsako uro pogledali vseh družbenih medijev, s katerimi smo se odločili deliti vse naše dragocene življenjske trenutke? Ali je res bolj pomembno število všečkov nekih random ljudi kot klepet s pravim prijateljem? Ali gremo na neko potovanje res samo zato, da bomo lahko objavljali super kul fotke in bomo celo pot podredili temu? Težko si predstavljam življenje pred to dobo, v kateri se trenutno nahajamo, vem pa, da mi ni nič manjkalo, da smo računalnik dobili šele, ko sem bila na koncu osnovne šole ... temu sem danes hvaležna. In vem, da mi tudi danes ne bi nič manjkalo, če ne bi imela možnosti, kadarkoli se spomnim, pogooglati vse možne bedarije. Sprašujem se, ali je vse to res življenjskega pomena? Kam hitimo kot družba?

 Včasih se mi zazdi, da vedno bolj postajamo kopije svetovno znanih zvezd in posledično vedno manj pristni in unikatni. Saj danes njihovega življenja ne spremljamo le preko mesečnih revij, ampak se lahko kadarkoli priklopimo v njihovo dnevno sobo. Ali je zato naše življenje boljše? Ali imajo oni toliko boljše življenje, da si želimo biti oni? Ne slišimo več svojih želj in vrednot, kaj je nam pomembno? 

 Od nekdaj sem si želela živeti kar nekaj desetletij pred svojim rojstvom  in tudi danes menim, da bi se takrat bolje znašla in počutila. Življenje je bilo bolj trdo in strogo, a s tem mislim da ne bi imela problemov. Del življenja je itak prilagoditev, v kakršnikoli situaciji se pač znajdeš. A menim, da je bilo življenje kot celota bolj kvalitetno. Bolj kvalitetna glasba, zrak, hrana itd. in navsezadnje tudi odnosi. Z drugimi in tudi sami s seboj. Kdo ima danes dobre prijateljske odnose s svojim sosedom? Oziroma ali se mi samo zdi, ali danes večina mladih ne ve, kaj si sploh želi početi v življenju, razen tega, da si želijo imeti polno rit vsega? 

 Preveč informacij, ki nas iz vseh strani bombandirajo na vsakem koraku ni vedno dobro. Zaradi tega smo vedno bolj obveščeni, a hkrati zmedeni, kaj je res in kaj ni, kaj je dobro in kaj slabo za nas in naše bližnje. Hitimo v neznano v iskanju tiste univerzalne formule za uspeh. A kaj, ko ta ne obstaja. Če bi se vsake toliko ustavili, umirili in pogledali vase, bi odkrili zaklad.