V petek sem si ponovno ogledala dokumentarni film Ne
meč'mo hrane stran (Just Eat It – A food waste story), in sicer v v
Linhartovi (kino) dvorani Radovljica. Ta film sem videla že prej, a se mi
je zdelo, da tega ne smem zamuditi - po filmu je bila še debata o zavrženi
hrani, sploh če se dogaja na domačem pragu.
Torej problematika zavržene hrane - vsi zelo dobro vemo, da je to velik problem sodobne
družbe. Na eni strani milijoni lačnih ljudi, katerih največja želja je dostop
do hrane in pitne voda, na drugi strani pa mi, razvita družba, ki nam je vse
prinešeno na pladnju. Trgovine odprte vse dni v tednu, polno založene s tisoče
in tisoče različnimi produkti, ki nas svojimi privlačnimi embalažami vabijo, da
jih izberemo in odložimo v našem nakupovalnem vozičku. Kar tekmujemo, kdo bo
imel domač hladilnik, zmrzovalnik in omarice bolj napolnjen s svežimi in
odličnimi dobrotami. Ki glede na čas, ki ga dejansko preživimo doma in naše
potrebe po konzumiranju hrane, definitivno ne ostanejo sveže in uporabne v
nedogled. Kar se hitro vidi predvsem pri sadju, zelenjavi, mlečnih idelkih in mesu. Od
kje torej ta potreba po ogromnih zalogah hrane? Zakaj se tako hitro upremo
tistim akcijam 3+1, popustom na večje količine, če nam na koncu hrana doma
propade?
Ste vedeli, da v Evropi letno zavržemo okrog 88 milijonov
ton hrane? Problem izhaja iz dveh razlogov. Prvi je ta, ki sem ga že
izpostavila. Potreba po prevelikih količinah hrane, ki jo konzumiramo v svojih
domovih – res ne potrebujemo vsega tega imeti doma. Ne bi raje kupovali glede
na sprotne potrebe? Izpostaviti moram tudi praznovanja, kjer gostitelji
mislijo, da morajo vedno pripraviti ogromne količine hrane glede na
povabljence, ker hrane v nobenem primeru ne sme zmanjkati! Pa
ni boljše, da jo zmanjka? Se res moramo prenažirati in ostanke hrane po koncu
zavreči?
Drugi problem pa je težnja po perfekciji na vseh področjih.
Tudi tam, kjer gre po mojem mnenju zgolj za očitno pretiravanje. Naša družba je
prišla tako daleč, da potrošniki ne želimo kupiti korenčka, ki je malce
odrgnjen, manjši od ostalih ali pa le malce drugačne oblike. Mora biti
perfekten, tako kot vsi ostali na polici. Prav tako nihče ne bo vzel iz police
npr. jabolka, če bo le-ta zadnji in edini v škatli. Ker mislimo, da je z njim
nekaj narobe. Bo ostal tam in ga bodo trgovci pač zavrgli, čeprav je z njim
čisto vse v redu. Ste opazili, da so banane v trgovinah skorajda identične?
Razlog za to je, da vse tiste, ki odstopajo po vnaprej določenih merah
preprosto zavržejo že v samem štartu. Čeprav se razen velikosti s tistimi, ki
pridejo do naših trgovin, v ničemer ne razlikujejo.
Vsem, ki boste imeli priložnost videti ta dokumentarec, ga
toplo priporočam. Gre za učinek šok terapije, da se malce zamislimo nad svojim
življenjem in stvarmi, ki se dogajajo okoli nas, pa si ponavadi raje malce zatisnemo
oči.
Pa še par nasvetov za konec, s katerimi ne dvomim, da bo nam
vsem uspelo znižati zavržke hrane v naših domovih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar