Mati zemlja, hvala ti.

 Z novim letom pridejo nove zaobljube. Spremembe, ki jih načrtujemo za tekoče leto. Nekateri jih zapišejo na ličen list papirja, drugi pa si jih le shranijo v svoje misli. Nekateri o tem radi spregovorijo, spet drugi pravijo, da oni tega ne delajo. Po mojem mnenju pa se vsak izmed nas ob koncu leta ozre nazaj, naredi poračun za nazaj in pri sebi naredi vsaj eno mini zaobljubo. Takšni pač smo. Radi imamo zaključke in nove začetke.

 Ena izmed mojih največjih želja ob koncu tega lepega in uspešnega leta je povezan z življenjem na tem prečudovitem planetu. Z naravo, ki jo tako zelo občudujemo. Vsi skupaj se moramo zamisliti in spregledati. Način življenja sodobne družbe ni OK in naš planet pelje k propadu. Smo res taki egoisti, da nam je vseeno? Glavno, da mi živimo udobno? Nam je res vseeno za vse ostale ljudi, živali in rastline? Za vse, ki bodo prišli za nami?

 Jaz še vedno verjamem v dobroto v ljudeh. Na nas je, da rešimo te gore, vodo, gozdove in travnike. Z vsakim majhnim korakom smo lahko zgled ostalim. Pokazati pa moramo neko spoštovanje do vsega lepega, kar nam Zemlja omogoča. Da ji vrnemo vsaj nekaj in ji pokažemo, da jo imamo radi.

 Zaustavimo to brezglavo kupovanje stvari, ki jih ne potrebujemo. Pokvarjene elektronske aparate lahko popravimo, novo srajco pa lahko poiščemo na mnogih izmenjevalnicah in trgovinah iz druge roke. Samo malce se moramo potruditi in stopiti nasproti. Po hrano se odpravimo s tekstilnimi vrečkami in tako zavrnimo plastične. Ne mečimo smeti v naravo, ampak jih poberimo, če jih najdemo.  Ne kupujmo ustekleničene vode, saj je voda iz pipe še tako pitna in zdrava.

 Vsak korak šteje. Tudi tisti najmanjši. Nekdo nas bo opazil in nas začel posnemati. Širimo to ljubezen do narave. Ohranimo jo čisto in zdravo. Za naslednje leto si želim, da bi čim več ljudi odprlo oči in srce. Da bi dojeli, da ne smemo obupati. Čeprav lovimo zadnji vlak, še ni prepozno. Še sta tu upanje in zdravje tako za nas kot za naš dom. <3  

Ne mečmo hrane stran

 V petek sem si ponovno ogledala dokumentarni film Ne meč'mo hrane stran (Just Eat It – A food waste story), in sicer v v Linhartovi (kino) dvorani Radovljica. Ta film sem videla že prej, a se mi je zdelo, da tega ne smem zamuditi - po filmu je bila še debata o zavrženi hrani, sploh če se dogaja na domačem pragu.

 Torej problematika zavržene hrane -  vsi zelo dobro vemo, da je to velik problem sodobne družbe. Na eni strani milijoni lačnih ljudi, katerih največja želja je dostop do hrane in pitne voda, na drugi strani pa mi, razvita družba, ki nam je vse prinešeno na pladnju. Trgovine odprte vse dni v tednu, polno založene s tisoče in tisoče različnimi produkti, ki nas svojimi privlačnimi embalažami vabijo, da jih izberemo in odložimo v našem nakupovalnem vozičku. Kar tekmujemo, kdo bo imel domač hladilnik, zmrzovalnik in omarice bolj napolnjen s svežimi in odličnimi dobrotami. Ki glede na čas, ki ga dejansko preživimo doma in naše potrebe po konzumiranju hrane, definitivno ne ostanejo sveže in uporabne v nedogled. Kar se hitro vidi predvsem pri sadju, zelenjavi, mlečnih idelkih in mesu. Od kje torej ta potreba po ogromnih zalogah hrane? Zakaj se tako hitro upremo tistim akcijam 3+1, popustom na večje količine, če nam na koncu hrana doma propade? 

 Ste vedeli, da v Evropi letno zavržemo okrog 88 milijonov ton hrane? Problem izhaja iz dveh razlogov. Prvi je ta, ki sem ga že izpostavila. Potreba po prevelikih količinah hrane, ki jo konzumiramo v svojih domovih – res ne potrebujemo vsega tega imeti doma. Ne bi raje kupovali glede na sprotne potrebe? Izpostaviti moram tudi praznovanja, kjer gostitelji mislijo, da morajo vedno pripraviti ogromne količine hrane glede na povabljence, ker hrane v nobenem primeru ne sme zmanjkati! Pa ni boljše, da jo zmanjka? Se res moramo prenažirati in ostanke hrane po koncu zavreči?

 Drugi problem pa je težnja po perfekciji na vseh področjih. Tudi tam, kjer gre po mojem mnenju zgolj za očitno pretiravanje. Naša družba je prišla tako daleč, da potrošniki ne želimo kupiti korenčka, ki je malce odrgnjen, manjši od ostalih ali pa le malce drugačne oblike. Mora biti perfekten, tako kot vsi ostali na polici. Prav tako nihče ne bo vzel iz police npr. jabolka, če bo le-ta zadnji in edini v škatli. Ker mislimo, da je z njim nekaj narobe. Bo ostal tam in ga bodo trgovci pač zavrgli, čeprav je z njim čisto vse v redu. Ste opazili, da so banane v trgovinah skorajda identične? Razlog za to je, da vse tiste, ki odstopajo po vnaprej določenih merah preprosto zavržejo že v samem štartu. Čeprav se razen velikosti s tistimi, ki pridejo do naših trgovin, v ničemer ne razlikujejo.

  Vsem, ki boste imeli priložnost videti ta dokumentarec, ga toplo priporočam. Gre za učinek šok terapije, da se malce zamislimo nad svojim življenjem in stvarmi, ki se dogajajo okoli nas, pa si ponavadi raje malce zatisnemo oči.  

 Pa še par nasvetov za konec, s katerimi ne dvomim, da bo nam vsem uspelo znižati zavržke hrane v naših domovih.

Sončna Valencija

 Po čem si bom to prečudovito mesto najbolj zapomnila? Po 23°C konec oktobra, srečnih in prijaznih ljudeh, palmah, izjemni arhitekturi in seveda po odličnem Tinto de Verano. Te malenkosti so me v parih dneh napolnile z izjemno energijo in velikim zagonom za naprej. Še bolj sem ozavestila misel Življenje je lepo. Res je. Obisk Valencije je bil na mojem spisku želja že dolgo časa, letos pa mi je koočno uspelo. In to definitivno ni bil moj zadnji obisk.

 Pa začnimo. Z arhitekturo. Cuidad de las artes y ciencias je zagotovo nekaj najlepšega, kar sem videla v življenju. Vedela sem, da je nekaj posebnega, nisem pa si predstavljala, da me bo njegova veličina tako zelo navdušila. Kakšne stavbe, kakšna zgodba, naravnost crazy. Ker sem imela na voljo za celoten trip le dobra dva dni, sem se odločila, da si od znotraj ogledam le muzej znanosti. Noro dobro, toplo priporočam vsem ljubiteljem znanosti, tehnologije in okolja. Sploh me je navdušila mini soba z dih jemajočimi posnetki iz vesolja.

 Seveda ne smem delati krivice vsem starim trgcom in mogočnim stavbam, ki so dale skozi že ogromno. Cerkve, stavbe in štikature kar tako.

 Brezglutenska hrana je na drugem mestu. Glede na to, da zame primerne hrane ni tako lahko najti v vseh državah/mestih, moram reči, da sem bila z izbiro in poznavanjem brezglutenske diete (pa ne tiste modne variante) zelo pozitivno presenečena. Paella, testenine, torte. Kar želiš, to dobiš.

 Za konec sem si seveda ogledala tudi zero waste sceno. Podala sem se na lov po trgovinah, ki podpirajo ta način življenja. Odkrila sem trgovinico Biosofia, kjer je prikupni prodajalec ponujal testenine, moke, žitarice in začimbe v razsutem stanju. Zaradi premajhnega kovčka sem si žal lahko privoščila le čokolado s cimetom. 

 Pa trgovina, kjer so na rinfuzo prodajali zgolj čistila. Pa seveda Mercado Central, kjer so lokalci ponujali vse in še več. Odlično vzdušje, obisk priporočam vsakemu, ki obožuje velike tržnice. :)

 Ob pohajkovanju po mestu sem sprva dobila občutek večje osveščenosti glede uporabe embalaže/plastike v primerjavi s Slovenijo. V restavracijah sem dobila hrano za s seboj npr. v papirnatih vrečkah (in ne plastiki). Me pa je na drugi strani zelo zmotilo preveliko število mašin, v katerih se kupi ustekleničena voda. V Bioparcu so bile skoraj na vsakem koraku. Glede na to, da je voda iz pipe popolnoma OK, se mi je tole zdelo malce pretirano. 

 Kakorkoli že, Valencija je definitivno mesto z dušo, v katerem kar kipi veselje do življenja. Obvezen obisk za vse, ki radi odkrivate lepote mediteranskih mest. Viva la Valencia!