Srečo in zdravja, prosim.

 Letošnji prazniki so mi dali misliti. Kaj je tisto, kar si želim v novem letu? Je to res tisti nov plašč, ki ga že cel december ogledujem v okrašeni izložbi? Potovanje v novo deželo in spoznavati nove ljudi? Končno oditi na Triglav? Želja je veliko, a potrebno je vedeti, kaj je res pomembno. Kaj je tisto, ki me bo najbolj osrečilo in kar bom resnično cenila na dolgi rok.

 V letu velikih sprememb si zagotovo najbolj želim preprostih stvari, brez katerih ne gre. Zdravja. Da mi bo služilo vsaj toliko, kot do sedaj. Brez novih diagnoz in presenečenj. Veselja. Da se bom tudi takrat, ko ne bom najboljše volje zavedala, kaj vse imam in kako lepo živim. Dobrih odnosov. Z ljudmi, ki mi na moji poti sledijo že dolgo časa in tudi tistimi, s katerimi se bomo šele spoznali. Dovolj časa in volje za vse izzive in ideje, ki se bodo naslikale v moji glavi. Ter navsezadnje, da bom znala vedno in povsod prisluhniti sebi. Da bom sledila tistemu, ki mi daje srečo. Da se ne bom omejevala na neke družbene norme in zahteve. To kar si želim, je zame tisto pravo, za drugega pa je sreča povsem drugje. 

 Sedaj je čas, da se zamislimo in naredimo obračun za nazaj. Kaj sem dosegla in kje napredovala. Kje se mi je zataknilo in na katerem področju se moram še izboljšati. Ali vem, kaj je moje poslanstvo ali me še čaka pot odkrivanja? Vsako leto sem bogatejša za nova spoznavanja o sebi. Komaj že čakam, kaj vse mi bo prineslo novo leto. 

Naj bo vsak dan praznik

  December. Zadnji mesec v letu. Ki naj bi bil najbolj vesel od vseh. Lučke, kuhano vino in nasmeh. Objem in iskrice v očeh. Sreča na vsakem koraku.

 Priložnost, ko si večkrat odtrgamo čas za druženje z najbližjimi, večerni sprehod med dišečimi stojnicami ter daljša jutra pod toplo odejo. Ko ne gledamo na vsako kalorijo, ampak si brez slabe vesti privoščimo tretji kos domače potice. Kdaj pečemo piškote, če ne decembra? Kdaj pospravimo in uredimo naš dom? Le kdaj še toliko zapravimo za druge, kot ta čas?

 Vse lepo in prav, ampak zakaj se takih preprostih stvari veselimo le v prazničnem času? Kaj ni praznik vsaj dan, ki ga lahko preživimo? Zakaj smo dobrodelni in radodarni samo sedaj? Drugače ni časa, da vidimo stisko drugega? Vsako dobro delo ti vrne veliko več, kot si dal, če se tega znaš zavedati. In to kadarkoli, ne le decembra.

 Seveda so prazniki že zaradi posebnega vzdušja nekaj posebnega, ampak včasih se mi zazdi preveč očiten ta razkorak med prazničnimi dnevi in normalnimi dnevi. Prehiter preskok iz nasmeha v mrk pogled. Prijaznost in darežljivost danes ter grabežljivost in skopost jutri.

 Zakaj si podamo roke in zaželimo srečo in zdravje le enkrat na leto, naslednji dan pa se obrnemo proč? Res nas ne stane veliko, če se malo bolj potrudimo biti boljši vsak dan. Ne le za druge, tudi zase.