Hvaležnost za življenje

 Dogodki, ki se odvijajo po svetu, dajo misliti prav vsakemu. Nekateremu bolj, drugim manj. Zgodbe nesrečnih ljudi, ki se borijo za življenje svoje družine, zapustijo svoj dom ter odidejo v tuji svet. Za iskanjem boljšega in lepšega jutri. Kaj pa tisti, ki te možnosti nimajo? Kaj pa tisti, ki že živijo v svojem udobnem in varnem svetu in jih v sekundi lahko doleti preobrat za 360°? 

 Dejavnikov za trenutno življenje razmere na našem planetu je veliko. Od pohlepa tistih, ki imajo že vse, in si želijo še več. Do pomanjkanja sočutja za sočloveka. Ne pozabimo na zanemarjanje naše narave, ki nas brezplačno bogati s prevelikimi dobrinami. Ter navsezadnje do prevelike količine izgovorjenih obljub in premalo storjenih dejanj.

 Finančna, moralna in podnebna kriza je tukaj. Ko se zgodi ena nesreča, se misli obrnejo le tja. Ne smemo pa pozabiti na vse situacije, ki so se že zgodile ali pa se ne končajo že dolga leta. To so dogodki, ki so se zgodili za to, da bi se iz njih nekaj naučili in naslednjič mogoče odreagirali drugače, boljše. Pa se je to res zgodilo?

 Vsak zase ve, kaj lahko stori za boljši svet. Vsi skupaj pa se lahko večkrat zahvalimo za to, kar imamo. Za vse, kar nas naredi to, kar smo. Za to, da še imamo možnost, da vidimo sonce na naši poti ter nasmeh na svojem obrazu. Za to čudovito življenje, ki ga lahko živimo. 

Samosvoja pot

 Na življenjski poti nas vedno obdajajo ljudje. Že od samega začetka. Vsak se rodi v družino, neko skupnost, kamor pripada. Ta krog ljudi se z leti in osebnim razvojem le povečuje in nadgrajuje. Smo pač socialna bitja. In prav je tako. A to ne pomeni, da se preveč zanašamo na druge. Na prvo mesto moramo vedno in povsod postaviti tistega, ki je resnično najbolj pomemben. Sebe.

 Ljudje smo v svojem bistvu individualisti, kar pomeni, da je vsak zase odgovoren za potek svojega življenja. Vsak pride na ta svet s svojo misijo. Čeprav imamo družino, prijatelje, partnerje in svetovalce, se vsak zase odloča, kaj bo naslednji korak v njegovem življenju. Na katero stran se bo prevesila tehtnica odločanja. Ne le odločitve, pač pa tudi odgovornost za svoja dejanja mora prevzeti vsak sam. Nihče drug ni odgovoren zame, kot le jaz sama. 

 Če si nekaj resnično želim, bom vložila veliko svojega časa in truda, da to dosežem. Naredila bom vse, da bom ponosna nase in na svoje dosežke. Na svoje življenje. Seveda pridejo slabi trenutki, ko se vse skupaj zdi zamalo in bi najraje vse pustila. Ampak potem zopet pride tista prava motivacija, pozitivna miselnost in želja po boljšem. Ne želim se dokazovati drugim, ampak sebi. Ko se bom čez 10 let ozrla nazaj, nočem ničesar obžalovati.

 Nisem egoist, rada pomagam drugim. Jih poslušam in jim svetujem po svojih najboljših močeh. A življenje te nauči, da moraš sebe postaviti na prvo mesto, če želiš uspeti. Pa tukaj ne mislim le na karierni uspeh. Ampak osebni uspeh. Da se sam počutiš dobro, da se ne primerjaš z drugimi, da delaš to kar si v danem trenutku želiš. Da brez slabe vesti v soboto zvečer bereš knjigo namesto da ga noro žuraš s prijatelji. Si kar si. Prijateljica mi je enkrat dala dober nasvet, ki je kar nekako postal moje življenjsko vodilo: Nikoli ne pozabi nase, saj si ti in samo ti glavna zvezda svojega življenja.