Pasja ljubezen

 Na svetu je prava, nesebična in iskrena ljubezen prej izjema kot pravilo. Tudi znotraj družine, prijateljskih vezi in partnerskih zvez lahko hitro pride do zavisti, nezaupanja in egoizma. Človek je bitje, ki si želi te čiste ljubezni, a s svojimi željami, potrebami in neodstopanji od svojega prava, življenje kaj hitro naredi preveč zakomplicirano. Kaj pa živali?

  Te preproste, čiste in ljubke stvarce, ki so naš planet zavzele mnogo mnogo let pred nami, so nam danes v podrejenem položaju. Trpljenje, ki ga ljudje zaradi svojega užitka, občutka moči in seveda dobička povročajo tem ubogim bitjecem, je nepredstavljivo. Če vzamemo za primer najboljšega človekovega prijatelja (že ime samo nam pove prav vse). Koliko kužkom po svetu se dogaja krivica, stradanje, mučenje, zlorabe ... Vse, kar si želijo, je nasmeh, objem in kakšen piškot za povrh.

  Po smrti našega ljubljenjčka mi je bilo zelo hudo. Človek si ne more misliti, da se je na žival sploh možno tako zelo navezati. Le zakaj je moral prezgodaj umreti? Vse se zgodi z razlogom, pravijo. Vsak njegov dan je bil popoln. Sreča, ki mu je švigala iz oči med vsakim jutranjim sprehodom. Hvaležnost, da lahko v mrzlih dnevih spi pod mojo odejo. Vsakodnevno veselje, ko sem se vrnila domov. Še vedno imam pred seboj sliko, ko mi je na zadnji skupni vožnji podal svojo tačko. Kot bi se mi zahvalil za vse, kar sem mu lahko dala. Vedel je, da živi sanjsko pasje življenje in to ljubezen nam je znal zelo dobro pokazati. Tudi s tem, da je svoje mesto prepustil drugemu kosmatincu, ki se mu drugače mogoče ne bi godilo tako dobro.

  Ovčar Runo je zaenkrat še ne več tako mali navihani mladiček, poln energije. V enem mesecu, odkar je zavzel mesto novega varuha hiše, je moje srce že do vrha napolnil z novim veseljem. Nesebična ljubezen, ki mi jo pokaže z vsakim polizanim obrazom, mahajočim repkom in norenjem po sveže pokošeni travi je nekaj, kar te osreči. Če imaš živali pač rad. Vračanje ljubezni je vse, kar potrebujejo. 

  Le zakaj nas ne izuči, da so živali tiste, po katerih bi se morali zgledovati? So tiste, ki nas učijo, kako biti srečen. In to je uživati v preprostih in sladkih trenutkih življenja.