Prva stvar, ki sem jo včeraj videla, ko sem prišla domov, je bilo okno. In na njem prižgana sveča. Ki je sporočala to, kar sem vedela takoj, ko sem videla neodgovorjeni klic. Da si odšla, da si za vedno zaspala.
Potem sem videla okno, jeseni, ko sem te prišla obiskat in sem vedno potrkala nanj. Ko si pogledala skozenj in se mi posmejala. In rekla, da mi prideš odpret. Ko sem prišla k tebi v kuhinjo, je gorel šporhet in na njem je dišala pečenka. Nedeljsko kosilo. Nato sva poklepetali, se malo potožili ena drugi, gledali smučarske skoke in spili kakšen šnopček za zdravje. Spomini, ki mi bodo za vedno ostali v srcu.
Sedaj pa se zavem, da pogledam skozi to isto okno ven, na cesto. In se videla 30 let nazaj. In se počutila kot majhna punčka, ki sem vsak dan, ko sem se pazila pri tebi, gledala na cesto in čakala mojega atija, kdaj bo prišel iz službe in mu stekla v objem.
Isto okno in različna prehajanja ven in noter. Kje sem jaz včeraj in kje jutri? Ljudje odhajajo in me zapuščajo. Življenje zna biti lepo in kruto. Vsak dan je treba začeti znova in na začetku.
Kaj bom videla jutri, skozi to moje okno?
