Moje okno

 Prva stvar, ki sem jo včeraj videla, ko sem prišla domov, je bilo okno. In na njem prižgana sveča. Ki je sporočala to, kar sem vedela takoj, ko sem videla neodgovorjeni klic. Da si odšla, da si za vedno zaspala.

 Potem sem videla okno, jeseni, ko sem te prišla obiskat in sem vedno potrkala nanj. Ko si pogledala skozenj in se mi posmejala. In rekla, da mi prideš odpret. Ko sem prišla k tebi v kuhinjo, je gorel šporhet in na njem je dišala pečenka. Nedeljsko kosilo. Nato sva poklepetali, se malo potožili ena drugi, gledali smučarske skoke in spili kakšen šnopček za zdravje. Spomini, ki mi bodo za vedno ostali v srcu.

 Sedaj pa se zavem, da pogledam skozi to isto okno ven, na cesto. In se videla 30 let nazaj. In se počutila kot majhna punčka, ki sem vsak dan, ko sem se pazila pri tebi, gledala na cesto in čakala mojega atija, kdaj bo prišel iz službe in mu stekla v objem. 

 Isto okno in različna prehajanja ven in noter. Kje sem jaz včeraj in kje jutri? Ljudje odhajajo in me zapuščajo. Življenje zna biti lepo in kruto. Vsak dan je treba začeti znova in na začetku.

 Kaj bom videla jutri, skozi to moje okno?

 

Poslednji dan

  Ko se leto spet obrne, hočeš ali nočeš vsak od nas naredi neko retrospektivo. Glede prejšnjega leta, življenja kot celote ter prihodnosti. Sem srečna, zadovoljna s svojim življenjem? Se dovolj trudim biti dober človek, prijateljica, sodelavka, partnerka? So moji odnosi z drugimi ok? Se družim z ljudmi, ki me osrečujejo ali tudi s takimi, ki mi kradejo energijo in ne delujejo name najbolje? Kje lahko še pomagam in kje moram narediti črto? Ali preživim dovolj časa v naravi, se gibam in delam dovolj za zdravo telo? Kaj pa moja duša? 

 Prevečkrat se zalotim, da non stop hitim. Življenje si želim zajemati z veliko žlico, zato si kar precej napolnim svoj urnik. Želim se čim več družiti z mojimi dragimi, se dovolj gibati, jesti zdravo in seveda brez glutena :). Biti čim bolj aktivna kot prostovoljka in biti na voljo tistim, ki me potrebujejo, redno hoditi na pevske vaje, si ogledati vse dobre razstave, predstave, filme (kar mi dopušča moj mini budget) in svojo glavo imeti svežo za vse dobre zgodbe, ki me čakajo v mojih ljubih knjigah. In se ob tem ne skuriti zaradi službe in seveda dovolj spati. Ah ja, za kaj vse je potrebno v življenju poskrbeti. Pa vmes še pospravljati in kuhati in vse, kar zadeva gospodinjstvo. Pa iti na kakšen fin oddih, ki ga zajamem s polno žlico že samo s kratkim skokom čez mejo. Včasih je naporno, a me vse to izpopolnjuje. In me dela to, kar sem. Vem pa, da si moram nujno vzeti čas za počitek, ko ga potrebujem. Saj vse to kar imam ni samoumevno.

 Po eni strani živeti svoje življenje v vsej svoji luči in nekje v ozadju non stop skrbeti za vse svoje bolezni ni lahko. Pazi nase, vzemi si čas za počitek, ko si utrujena, s tem lahko upočasniš napredovanje bolezni ... Ampak kaj ko nikoli ne vem, kdaj bo spet kakšen zasuk in ne bom mogla početi vsega, kar mi je tako zelo ljubo. Nihče od nas ne ve, kaj nas čaka, kakšni vzponi in padci. A ko enkrat veš, kam lahko pelje tvoje življenje, je težko upoštevati vse nasvete. Zunanje in notranje. Si živeti še bolj na ful, dokler lahko ali iti eno na izi špuro naprej, do konca? S katero se moraš marsičemu odpovedati, ker enostavno kdaj res ne zmoreš. Si bom poslednji dan lahko rekla, imela sem res izpolnjeno življenje?

 Vem, da še nisem svoja optimalna verzija in verjetno nikoli ne bom. Se pa bom trudila, da bom na tem svetu, za katerega verjamem, da je samo sprehod v času in prostoru, zadovoljna in vesela. Da mi iskrica v očeh ne bo nikoli ugasnila. Da ne bom nikoli gledala samo nase, ampak tudi na druge. Na svoje sopotnike na tem mojem pohajanju. In da bom lahko rekla Hvala življenje in se z velikim nasmehom prepustila potovanju na tisti, drugi svet.