Skodelica kave

 Kavo imam zelo rada. Ni mi tako nujna za začetek dneva kot včasih, saj ga raje začenjam s črnim čajem. Jo pa z velikim veseljem spijem kadarkoli preko dneva, tudi v večernih urah. Imam to srečo, da lahko zaspim brez problema, je pa res da mi turška ne diši najbolj. Imam rada to iz kavomata, pa seveda mora biti z mlekom. To je zame prava poslastica. Rada jo spijem v družbi mojih najljubših ali pa sama, z dobro knjigo seveda. 

 Pred parimi tedni pa se mi je zgodilo, da sem nenačrtovano šla na kavo z osebo, ki sem jo ogovorila na semaforju. In ta kava je bila ena boljših v mojem življenju. Starejši gospe sem navrgla par vremenskih modrovanj in v trenutku se mi je odprla. V petih minutah pogovora mi je zaupala celo življenjsko zgodbo, od smrti moža in sina do trenutnih tegob. Obe sva se zjokali in v tistem povezali. Dohitela naju je druga starejša gospa, s katero sem v preteklosti že večkrat podebatirala na poti domov in skupaj smo šle proti naši soseski. In takrat sta me povabili na kavo. Najprej mi je bilo nerodno, saj nisem imela s seboj denarnice, a sta vztrajali. In tako smo šle v bližnjo kavarno. Kako smo se luštno imele. In kako fine debate so bile med nami. Čisto neplanirano, a hkrati tako lepo.

 Domov sem prišla z nasmehom na obrazu in novim poznanstvom. In na kaj sem pomislila? Ne le na to, da je veliko ljudi osamljenih, predvsem starejših. Ampak da imajo ti ljudje res zanimive zgodbe, polne življenjskih modrosti. In kolikokrat ostanejo spregledani, saj v današnjem času vsi samo hitimo za svojimi to-do listami in spiski opravil. In smo na avtopilotu, zazrti v naše pametne telefone. Kaj si o tem mislijo starejši ljudje, da smo marsovci? Življenje gre mimo nas in ti seznami obveznosti nas ne razveselijo vedno. Nam ne dajo tistega žara in veselja, saj se sploh ne moremo osredotočiti na eno stvar, že smo v mislih na naslednjem dnevu, tednu, mesecu ... Si ne vzamemo časa za človeka, za pogovor, skodelico kave, za njegove stiske ... 

 Ozrimo se okoli sebe in človeku nasproti zaželimo dober dan. Se posmejmo in navržimo še kakšno vzpodbudno besedo. Pa ne samo sedaj decembra, ko vsi opevajo dobroto in obdarovanja. Vsak dan, saj s tem ko drugemu polepšamo dan, ga navsezadnje tudi sebi.

Čas, ki beži

 Kolikokrat sem pomislila na to, da imam res lepo življenje. Jaz in vsi moji smo zdravi, imamo službe, stanovanja, si lahko privoščimo izlete na lepše … Saj ni bilo vse popolno, a v primerjavi z marsikom, sem imela vse. Občutek varnosti in notranji mir, ki sta na moji top listi vrednot. Izredno sem bila hvaležna za vse, kar imam, vedela pa sem, da v življenju slej ko prej pridejo tudi manj lepe stvari. In ko pridejo, na njih nisi nikoli pripravljen.

 Vse se je začelo z ukradenimi registrskimi tablicami. Ko smo šli na družinski izlet in pod super lepimi vtisi prišli pred moj dom, smo opazili, da na mojem avtu ni več tablic. Itak da pomisliš, ali te ima kdo na piki, si se komu zameril ali je le splet okoliščin? Čez kakšne dva tedna sem bila spet na udaru. Precej hud zdravstveni zaplet, ki me je postavil na čisto drugo dimenzijo. Ne bom pozabila besed zdravnice, ki je prva posumila na mojo današnjo diagnozo. Kako se ti v trenutku življenje postavi na glavo. In nisi prepričan v ničesar več, niso pomembne nobene službene skrbi, kaj bom danes jedla, jutri oblekla … Potem pride trenutek streznitve. In na koncu tudi sprejetje. In potem greš naprej. Precej drugačen, a še vedno isti. Vesela sem, da se je to zgodilo meni in ne komu od mojih bližnjih. Ker bi mi bilo sicer še veliko huje.

 In potem čez par mesecev nov udarec. Moj ati, moje vse. Težko je bilo prebaviti besede agresivna levkemija, kemoterapija, presaditev. Sploh, ker si se počutil v redu, ker si bil vitalen in na kolesu do zadnjega delovnega dne. Ki je bil hkrati tvoj prvi na hematološki kliniki. Kolikokrat se spomnim dneva, ko sem te odložila na avtobusni postaji, ko si z nahrbtnikom na rami odhajal proti bolnišnici. Med tvojim zdravljenjem sva se vsak dan slišala med mojo pavzo. In kako smo te bili veseli, ko si vsake toliko prišel za en teden domov. Čeprav je bila stroga karantena in smo morali hoditi zdravi, na razdalji, v maskah. Najprej je bilo rečeno, da ne bo presaditve, ker si prestar. Potem pa so si premislili, saj si bil v res izjemni kondiciji za svoja leta. Iskanje darovalca je res stresen čas. A pri tebi je šlo res hitro. Ujemanje je bilo res dobro in vsi smo bili prepričani, da se boš izmazal.

 Po presaditvi si se postaral za deset let. Jaz mislim, da glede na to, da dobiš novo krvno skupino, dobiš tudi nekaj novega karakterja. Prej si tako rad gledal akcijske filme, potem pa ti niso več dišali. Poslušal si samo še klasično glasbo. Kakor bi vedel, kako se bo tvoja zgodba zaključila, si začel urejati stvari. Prej si imel vedno vse raztreseno po celi hiši in smo vedno nekaj iskali. Sedaj pa si vse pomembne dokumente spravil po označenih mapah, na eno mesto.

 Boril si se do konca. A na koncu je bila borba za ta svet izgubljena. Nekateri tvoji stavki so zapisani z zlatimi črkami. Zadnja dva tedna preden si za vedno zaspal, bi morala iti čez lužo na dopust. Ostala sem doma. Tisti podaljšan vikend je bil čudovit čas. Saj sem ga preživela ob tvoji postelji. Še zadnjič smo skupaj gledali tvoj priljubljeni kviz, se pogovarjali, smejali … čutila sem potrebo po tem, da se ti zahvalim. Za vse kar si mi dal in za vse, kar si me naučil. Rekel si, delal sem tako, kot sem znal. In to je bilo najboljše, verjemi mi. 

 Ko je prišla tvoja zadnja noč, smo bili vsi ob tebi. Kako sem vesela, da smo te lahko spravili domov. To je tisto, kar si si na koncu najbolj želel. Biti doma, s svojo najdražjo ženo. Ko sem prišla, si samo še spal. Ob zavedanju, da mi ne boš nikoli več rekel besede, mi je počilo srce. Bilo je tako nadrealno in še danes je. Vsi smo vedeli, da je tako najbolje, a je šlo hkrati vse nizdol. Verjamem, da se vse v življenju zgodi z razlogom, čeprav ponavadi tega ne vidimo takoj. In vem, da z vsemi preizkušnjami rastemo. Da je to svojevrsten čar življenja.

 Velikokrat si me že obiskal v sanjah, čeprav bi te najraje videla vsako noč. Vem, da si vedno ob meni in me varuješ. Hkrati vem, da potrebuješ svoj mir in upam, da si ga že dosegel.

 Vem, da boš ti tisti, ki me bo prišel iskat, ko bo napočil moj čas.