Ob letošnjem prazniku dela sem zaradi slabšega počutja ostala doma. In zato imela kar precej časa za razmišljanje. O delu, o svojem življenju, službi, karieri ...
Lansko leto sem na polovici leta zaključila z dotedanjo službo. Razlogov je bilo več, v prvi vrsti pa sem prisluhnila sebi in naredila spremembo, po kateri sem hlepela dlje časa. Odločitev ni bila lahka. Služba za nedoločen čas, v redu zaslužek, varnost, cona udobja, veliko finih ljudi, s katerimi sem spletla res pristne prijateljske odnose ... a so bile na drugi strani tudi stvari, ki me niso navdajale z zadovoljstvom, ki so mi kradle dobro voljo in zaradi katerih je iskrica v mojih očeh vedno bolj ugašala. In ker sama (še) nisem imela dovolj poguma za odločitev, je na vrata potrkala bolezen. In mi odprla oči ter rekla, sedaj ali nikoli. Prisluhni sebi in naredi kar je prav. Pojdi naprej in najdi tisto novo priložnost, ki čaka nate. Pa čeprav nove službe še nimaš obljubljene.
Ko človek zboli, se življenje precej spremeni. A ne nujno na slabše. Z voljo in močjo se da prilagoditi vse in vse to sem vzela v zakup tudi pri iskanju novega dela. Precej sem morala spremeniti kriterije, prav tako pa sem morala še bolj prisluhniti sami sebi.
Če nisem dovolj proaktivna, ambiciozna in podjetna, če si ne želim v karieri napredovati do vodje, če nisem glasna in željna pojavljanja v ospredju, sem zato slabši kader? Če sem dobra v drugih stvareh, za katere sem pri dosedanjem delu dobivala veliko pohval, ali ni to dovolj? Zakaj se v službah išče samo takšne in nič drugačne ljudi? Ali ni še jasno, da je vsak posameznik svoj individuum in je svet ravno zato lep in pester? Ker nismo vsi isti in enaki, ker nismo roboti?
V času razgovorov sem bila deležna precej čudnih in nenavadnih vprašanj in zahtev. Od obveznega veganskega prehranjevanja, do tega, da moraš biti priklopljen, dosegljiv in odziven praktično 24/7 (ne, od mojega dela ne bi bilo odvisno preživetje kogarkoli) in seveda opravljavljanja sto različnih vlog v enem človeku. Plača pa je seveda samo ena. Nič novega, vem, ampak ko si enkrat takole naokoli, imaš občutek, da se moraš pretrgati, da dobiš službo. Ki ti bo po vsej verjetnosti prinesla novo obilno košaro stresa in pritiskov. Da o plači ne govorimo. Juhej.
Kaj pa prosti čas in hobiji? Prijatelji in družina? Je to rezervirano samo za vikende, če se nam uspe spočiti od dolgega in napornega delavnika? Ne, nismo vsi deloholiki in si ne želimo narediti ne vem kakšne kariere, a to ne pomeni, da si ne zaslužimo službe z normalnim plačilom.
Najbolj pa mi zmagajo delovna mesta, kjer že v razpisu piše, da moraš dobro delovati pod večjimi stresnimi obremenitvami. Glede na to, da je življenje že brez stresne službe precej stresno, zakaj moramo biti zmožni še na delovnem mestu biti pod stalnimi pritiski? Ali res moramo vsi zboleti do 40 leta? Zakaj služba ne more biti prijetna in brez mobinga ter metanja polen znotraj ekipe? Tudi če misliš da dobro obvladaš stres, te nekje počaka. In vse terja svoj davek. Verjemite meni.
Sedaj sem našla, kar sem iskala. V precej drugačni smeri kot sem sprva iskala in v okolju, ki ga nisem pričakovala. A sem vesela in zadovoljna. Sprejemajo me takšno, kakršna sem. Znajo narediti črto med službo in ostalim življenjem, mi dajo občutek, da je vsaka napaka popravljiva in da nisem številka. Me znajo umiriti in zbalansirati, počasi odstranjujem prisotnost stalnega hitenja. Ja, še obstajajo podjetja z normalnimi pogoji dela.
Počutim se dobro in upam, da bo tako tudi ostalo. Sicer pa bom ponovno zbrala pogum in šla naprej. Najslabše je, da se sprijaznimo s situacijo in v sebi propadamo. Potrebno je veliko poguma, a se splača. Notranje zadovoljstvo in mir sta dosegljiva, čeprav ne vedno zlahka in takoj. Od zadovoljstva v službi je odvisno celo naše življenje in prekratko je, da bi zaradi dela trpelo.
