Kako lep dan je za nami! Sonce in Gregorjevo, pomlad je že tu, juhu.
Kar srce mi zaigra, ko sredi Ljubljane zazrem zaplate zvončkov. Teh nežnih in majhnih cvetlic, ki poleg vijoličasto obarvanih cvetov podleskov opozarjajo na menjavo letnega časa. Ko iz zaspane in sive zime preskočimo v daljše in toplejše dneve. Med sprehodom po Tivoliju sem prav začutila življenje. Iz vseh strani prihajajo ljudje, željni narave in njenih danosti. Čutila sem optimizem in veselje.
Prejšnji teden smo se na srečanju prostovoljcev pogovarjali o novem letnem času. Kaj nam spregovori in na kaj nas asociira besedna zveza čutim pomlad. Vsem odgovorom je bil skupen pozitiven prizvok, svetloba in upanje. Moja asociacija je nov začetek.
Cikel narave nam je po zimskem počitku podaril počasno prebujanje. Vsak dan je daljši, vedno več imam idej za nove projekte, pišem nove to-do sezname ... V polnem zanosu si želim izkoristiti kar mi je podarjeno. Sedaj je čas za obrezovanje mojih vej. Da pristrižem odnose, v katerih ne morem biti prava jaz. Da se obdam s tistimi, ki me sprejemajo tako kot sem, me napolnijo z veseljem, me motivirajo in dajo nov zanos. Da zberem pogum in se postavim zase.
Prav tako me čaka spomladansko čiščenje mojih navad. Kaj je tisto, ki mi črpa prepotrebno energijo? Ki mi odvzema svobodo in me priklepa nase? Ki me omejuje pri moji osebni rasti? Moram spustiti stvari, ki me obremenjujejo. In narediti prostor za nove, boljše, drugačne.
Vsako leto pride čas za nov začetek. Vse gre vedno in znova od mrzle zime do življenja polne pomladi. In po tem razburkanem toku življenja plujem tudi jaz. Začetek leta sem doživela manjši vihar, ki mi je v ogledalo nasulo vse moje strahove. A takšno življenje pač je. Ne more biti vedno vse samo super fino fajn. Vsake toliko potrebujem padec na trda tla. In čeprav me boli rit vem, da se moram slej ko prej postaviti na noge. Da moram najti svoj kompas in ga usmeriti v svetlobe poln otoček miru.
In tako sem ponovno izbrala nov začetek.
