Minljivost

 Navdih za tale blog sem ponovno dobila na zadnjem srečanju prostovoljcev, ko je stekla debata o minljivosti. Se kdaj ustavimo in zamislimo, kaj vse smo že izgubili? In kaj je tisto, ki nas kljub izgubi vleče naprej?

 Leta minevajo in in doživela sem že ogromno sprememb. Velikokrat se vračam v preteklost in nostalgično obujam spomine na mlada leta. Kaj vse sem doživela in za kaj mi je žal, kaj bi spremenila in kaj pogrešam. Kako bi se življenje obrnilo, če bi se takrat odločila drugače, kot sem se. Kje sem sedaj? Sem na polovici ali tretjini? Kaj vse me še čaka?

 V zadnjih parih tednih sem imela veliko pogovorov o smrti in življenju. Naneslo je tako, da sem tudi sama izkusila izgubo meni zelo bližje in drage osebe. Človeka, ki mi je dal vse in še več. Veliko ljudi mi je dejalo, da še dobro da vnaprej ne poznamo poteka našega življenja. Saj si velikokrat sploh ne bi upali nadaljevati svoje poti. Po drugi strani pa se mi to zdi čar življenja, da nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim vogalom. Če vse še tako načrtujemo, se nam v sekundi lahko obrne na glavo. Zdi se mi, da je naš smisel ravno to, da se zmoremo postaviti na noge in iz bridke izkušnje vstanemo močnejši in trdnejši. Ni lahko, daleč od tega, a drugače preprosto ne gre. Potrebno je sprejeti izgubo in s tem kar imamo nadaljevati svojo pot. Na njej nismo sami, veliko dobrih ljudi nam je pripravljeno pomagati, ko klecnemo. Samo spustiti jih moramo k sebi.

 Bolj ko se pogovarjam z ljudmi, bolj vidim, da čisto vsak nosi svoj križ. Različne bolezni, nesporazumi v službi, doma, takšne in drugačne nesreče ... nihče nima vsega in zato moramo biti hvaležni za to, kar imamo. Včasih je to že dovolj. Da lahko spimo, začutimo notranji mir in z nasmehom na obrazu nekomu polepšamo dan. Smisel življenja je, da pustimo svoj pečat s čim več lepimi in toplimi besedami, da drug drugega navdihujemo in tolažimo, da delamo več dobrega in čim manj slabega. Da smo prijazni in topli drug do drugega, da ne gledamo vedno samo nase in na svoj ego. Življenje je prekratko, da kritiziramo druge in sodimo, kako bi morali živeti. Vsak lahko vpliva samo nase in če to ni dovolj velik zalogaj za eno življenje, da se potrudimo iz njega izvleči čim več ...

 Hvaležna sem do neba, da imam ob sebi vse te dobre ljudi. V težkih trenutkih veš, kdo ti bo vedno stal ob strani. Vesela sem za vse izkušnje, lepe in težke, saj so me utrdile v tem, kjer sem sedaj. Vedno znova me navdihujejo besede moje stare tete: V tem življenju se samo sprehodimo skozi čas in prostor. Vse mine. 

 

Živel 1. maj

 Ob letošnjem prazniku dela sem zaradi slabšega počutja ostala doma. In zato imela kar precej časa za razmišljanje. O delu, o svojem življenju, službi, karieri ...

 Lansko leto sem na polovici leta zaključila z dotedanjo službo. Razlogov je bilo več, v prvi vrsti pa sem prisluhnila sebi in naredila spremembo, po kateri sem hlepela dlje časa. Odločitev ni bila lahka. Služba za nedoločen čas, v redu zaslužek, varnost, cona udobja, veliko finih ljudi, s katerimi sem spletla res pristne prijateljske odnose ... a so bile na drugi strani tudi stvari, ki me niso navdajale z zadovoljstvom, ki so mi kradle dobro voljo in zaradi katerih je iskrica v mojih očeh vedno bolj ugašala. In ker sama (še) nisem imela dovolj poguma za odločitev, je na vrata potrkala bolezen. In mi odprla oči ter rekla, sedaj ali nikoli. Prisluhni sebi in naredi kar je prav. Pojdi naprej in najdi tisto novo priložnost, ki čaka nate. Pa čeprav nove službe še nimaš obljubljene.

 Ko človek zboli, se življenje precej spremeni. A ne nujno na slabše. Z voljo in močjo se da prilagoditi vse in vse to sem vzela v zakup tudi pri iskanju novega dela. Precej sem morala spremeniti kriterije, prav tako pa sem morala še bolj prisluhniti sami sebi.

 Če nisem dovolj proaktivna, ambiciozna in podjetna, če si ne želim v karieri napredovati do vodje, če nisem glasna in željna pojavljanja v ospredju, sem zato slabši kader? Če sem dobra v drugih stvareh, za katere sem pri dosedanjem delu dobivala veliko pohval, ali ni to dovolj? Zakaj se v službah išče samo takšne in nič drugačne ljudi? Ali ni še jasno, da je vsak posameznik svoj individuum in je svet ravno zato lep in pester? Ker nismo vsi isti in enaki, ker nismo roboti?

 V času razgovorov sem bila deležna precej čudnih in nenavadnih vprašanj in zahtev. Od obveznega veganskega prehranjevanja, do tega, da moraš biti priklopljen, dosegljiv in odziven praktično 24/7 (ne, od mojega dela ne bi bilo odvisno preživetje kogarkoli) in seveda opravljavljanja sto različnih vlog v enem človeku. Plača pa je seveda samo ena. Nič novega, vem, ampak ko si enkrat takole naokoli, imaš občutek, da se moraš pretrgati, da dobiš službo. Ki ti bo po vsej verjetnosti prinesla novo obilno košaro stresa in pritiskov. Da o plači ne govorimo. Juhej.

 Kaj pa prosti čas in hobiji? Prijatelji in družina? Je to rezervirano samo za vikende, če se nam uspe spočiti od dolgega in napornega delavnika? Ne, nismo vsi deloholiki in si ne želimo narediti ne vem kakšne kariere, a to ne pomeni, da si ne zaslužimo službe z normalnim plačilom.

 Najbolj pa mi zmagajo delovna mesta, kjer že v razpisu piše, da moraš dobro delovati pod večjimi stresnimi obremenitvami. Glede na to, da je življenje že brez stresne službe precej stresno, zakaj moramo biti zmožni še na delovnem mestu biti pod stalnimi pritiski? Ali res moramo vsi zboleti do 40 leta? Zakaj služba ne more biti prijetna in brez mobinga ter metanja polen znotraj ekipe? Tudi če misliš da dobro obvladaš stres, te nekje počaka. In vse terja svoj davek. Verjemite meni. 

 Sedaj sem našla, kar sem iskala. V precej drugačni smeri kot sem sprva iskala in v okolju, ki ga nisem pričakovala. A sem vesela in zadovoljna. Sprejemajo me takšno, kakršna sem. Znajo narediti črto med službo in ostalim življenjem, mi dajo občutek, da je vsaka napaka popravljiva in da nisem številka. Me znajo umiriti in zbalansirati, počasi odstranjujem prisotnost stalnega hitenja. Ja, še obstajajo podjetja z normalnimi pogoji dela. 

 Počutim se dobro in upam, da bo tako tudi ostalo. Sicer pa bom ponovno zbrala pogum in šla naprej. Najslabše je, da se sprijaznimo s situacijo in v sebi propadamo. Potrebno je veliko poguma, a se splača. Notranje zadovoljstvo in mir sta dosegljiva, čeprav ne vedno zlahka in takoj. Od zadovoljstva v službi je odvisno celo naše življenje in prekratko je, da bi zaradi dela trpelo.

Čutim pomlad

 Kako lep dan je za nami! Sonce in Gregorjevo, pomlad je že tu, juhu.

 Kar srce mi zaigra, ko sredi Ljubljane zazrem zaplate zvončkov. Teh nežnih in majhnih cvetlic, ki poleg vijoličasto obarvanih cvetov podleskov opozarjajo na menjavo letnega časa. Ko iz zaspane in sive zime preskočimo v daljše in toplejše dneve. Med sprehodom po Tivoliju sem prav začutila življenje. Iz vseh strani prihajajo ljudje, željni narave in njenih danosti. Čutila sem optimizem in veselje.

 Prejšnji teden smo se na srečanju prostovoljcev pogovarjali o novem letnem času. Kaj nam spregovori in na kaj nas asociira besedna zveza čutim pomlad. Vsem odgovorom je bil skupen pozitiven prizvok, svetloba in upanje. Moja asociacija je nov začetek.

 Cikel narave nam je po zimskem počitku podaril počasno prebujanje. Vsak dan je daljši, vedno več imam idej za nove projekte, pišem nove to-do sezname ... V polnem zanosu si želim izkoristiti kar mi je podarjeno. Sedaj je čas za obrezovanje mojih vej. Da pristrižem odnose, v katerih ne morem biti prava jaz. Da se obdam s tistimi, ki me sprejemajo tako kot sem, me napolnijo z veseljem, me motivirajo in dajo nov zanos. Da zberem pogum in se postavim zase.

 Prav tako me čaka spomladansko čiščenje mojih navad. Kaj je tisto, ki mi črpa prepotrebno energijo? Ki mi odvzema svobodo in me priklepa nase? Ki me omejuje pri moji osebni rasti? Moram spustiti stvari, ki me obremenjujejo. In narediti prostor za nove, boljše, drugačne.

 Vsako leto pride čas za nov začetek. Vse gre vedno in znova od mrzle zime do življenja polne pomladi. In po tem razburkanem toku življenja plujem tudi jaz. Začetek leta sem doživela manjši vihar, ki mi je v ogledalo nasulo vse moje strahove. A takšno življenje pač je. Ne more biti vedno vse samo super fino fajn. Vsake toliko potrebujem padec na trda tla. In čeprav me boli rit vem, da se moram slej ko prej postaviti na noge. Da moram najti svoj kompas in ga usmeriti v svetlobe poln otoček miru.

In tako sem ponovno izbrala nov začetek.