Letošnje leto je meni zelo ljubo. Že sama letnica mi je zelo všeč, saj je številka 2 ena izmed mojih najljubših. Z velikim pričakovanjem sem vstopila vanj in lahko rečem, da se je v dobrih treh četrtinah zgodilo že ogromno. Ogromno lepega, pa tudi kaj na prvi pogled ne tako zelo dobrodošlega.
Ko se je lansko zaključevalo, je bila bilanca res pestra. Življenje mi je nastavilo ogledalo, v katerem se videla marsikaj, tudi kaj takega, kar mi ni bilo všeč. In s polno malho novoletnih zaobljub sem v leto vstopila sveža, s skristalizirano podobo same sebe. Kakšna sem in kakšna si želim postati. Bolj odločna, bolj potrpežljiva in manj obsojajoča do drugih. To je sicer le delček lastnosti, za katere si prizadevam. Predvsem pa se ne želim obremenjevati z drugimi, kaj si mislijo o meni. Sama sem se sprejela z vsemi mojimi slabostmi, pomankljivostmi in moji bližnji prav tako. In to je ogromno.
Novi ljudje na moji poti. Tako zelo sem hvaležna za njih. Nekateri so bili prej samo znanci, pa so sedaj pravi prijatelji. Nekatere sem že ob prvem srečanju vzela za svoje, za celo življenje. Ker jih začutiš in oni tebe. Ker si delijo podobno usodo in ti dajejo vedeti, da nisi sam. Brez nekaterih si sploh ne znam več predstavljati dneva. Z nekaterimi pa se tudi ne ujameš in s tem ni nič narobe. Mogoče daš še kakšno priložnost ali dve, a če ni prave kemije, nima smisla. Življenje je prekratko, da bi ga kratili za tiste, ki nam ne narišejo nasmeha na obrazu. Kjer ne čutimo globine, ki nahrani našo dušo. In ki nas celo spravijo do tega, da se imamo za slabše, manj vredne.
Nova pot. In novi hobiji, za katere sem vedno imela skrito željo, pa nisem zbrala dovolj poguma, da bi upala pristopiti. Ki mi sedaj dajo vse tisto, kar sem prej tako zavzeto iskala. Da sem si končno upala dati priložnost razvijati svoje talente. Ker vem, da jih imam z razlogom.
Nova rojstva, nova življenja. Tako kot se nekdo poslovi, tako pride na svet novo bitje. Žalost in veselje. Dež in sonce. In je mavrica.
Nova jaz. Do neke meje, saj sem še vedno v nastajanju. In vsak
dan znova se ta postopek zaokroži. Če sem bila do sedaj še vedno preveč slepa
za vsa znamenja, sem sedaj končno spregledala. Saj sem bila primorana. Da sedaj
še bolj vem, kaj je tisto, kar je res pomembno in vredno. Življenje je tako
lepo in iz srca sem hvaležna, da ga lahko živim. Čeprav ni vse popolno. Čeprav sem
trudim biti močna in trdna, a včasih tudi padem. In potrebujem čas, da lahko
ponovno grem naprej. Tja, kamor me vleče srce. Karkoli me še čaka za vogalom
vem, da je vredno. Vsaka preizkušnja me nekaj nauči in brez nje ne bi bila kar
sem in kjer sem. Citat, ki mi pogosto hodi po glavi: »Vse, kar pride nadte,
sprejmi, potrpi.« Ker je skozi ta očala vse lažje, ker veš, da ima vse nek pomen.
Ne vem, kaj me čaka jutri. Kaj konec leta ali čez 10 let. Vem samo, da moram živeti za danes. Da si moram vsak dan prizadevati, da sem pomirjena sama s seboj in z življenjem. Ker brez tega je vse brez smisla. Upam, da bomo vsi skupaj znali najti svoj mir in ga deliti naprej. Da bo naše življenje imelo smisel, ki nam je bil dan na začetku.
