Življenje je konstantno prehajanje iz enega stanja v drugega. Vsak človek ima svoj ritem, ki mu sledi. Nekdo si želi stabilnosti in mu je najbolj pomembno, da vsak dan sledi svojim ritualom, strogo loči poslovno in zasebno ter si vsak dan splanira do potankosti. Ker se tako počuti varnega. Spet drugi pa živi (navidez) bolj razburljivo življenje, se vsak dan prepusti vetru in živi iz dneva v dan. Vsak po svoje, vsak ve, kaj mu najbolj odgovarja in v katero smer ga vleče.
Upam pa si trditi, da je vsaka nova stvar, vsak korak iz cone udobja vsaj malce stresen za vsakogar. Ne poznam človeka, ki ga ne bi vsaj malo prešejkalo, če je zamenjal službo, se preselil (sploh v tujino), dobil otroka, izvedel za novo diagnozo ipd. Spremembe so del življenja in brez njih bi bilo naše življenje samo ravna črta. Z njimi pa si krojimo svojo pot, predvsem pa z njimi rastemo. In kaj hitro pozabimo, kako je bilo prej. Se hitro poberemo in gremo naprej.
Če vzamem za primer marec 2020, ko je svet obstal. Zase lahko rečem, da me je situacija ekstremno vrgla iz tira in dolgo časa sem potrebovala, da sem vse skupaj predelala. Najprej, da sem zaznala da mi nenehno pehanje za novicami ne prinaša večje ozaveščenosti, ampak anksioznost. V vmesnem času, do prvega cepljenja, sem imela precejšen strah pred druženjem z ljudmi, saj me je bilo strah predvsem tega, da bom virus prenesla naprej, na najbolj ranljive člane moje okolice ... Kako sem postrani gledala ljudi, ki v trgovinah niso držali razdalje ali pa so slabega počutja hodili naokoli. Kako mi je bilo čudno, če ljudje v zaprtih prostorih niso nosili mask ... In do tega trenutka, ko se zavedam, da je virus še vedno prisoten, a sem se končno sprostila in začela zaupati. Da sem pred parimi tedni bila v zaprti dvorani z več tisoč ljudmi in sem se počutila ok. Varno in normalno.
Ali pa po bolezni, ki me je lani poslala v bolnico in napotila na ogromno novih preiskav. Ko izveš marsikaj, kar si ne bi želel slišati nikoli v življenju, ampak je treba sprejeti in iti s tem naprej. Vse se zgodi z razlogom in v to trdno verjamem. Ko se pojavi neka situacija, pogledamo širše kot sicer in naredimo analizo. Zakaj se je to zgodilo, ali lahko karkoli spremenim, da bo drugič drugače, kaj mi škodi, me moti na moji poti in me meče iz fokusa? In takrat razmislimo in naredimo plan za naprej. Kako živeti s spremembo, kaj moram narediti, da bom živela lepo in polno življenje, kje potrebujem pomoč? Ljudje smo izjemno fleksibilna bitja in po mojih izkušnjah zelo hitro ozavestimo realnost in se prilagodimo novi situaciji. Brez volje, zaupanja in vere v življenje pa seveda ne gre.
Spomini bodo vedno del naše zavesti, brez njih smo nepopolni, a kljub temu moramo živeti za prihodnost. Zavedati se moramo, da smo s svojimi dejanji odgovorni zase in za svojo okolico. Najbolj od vseh starih in novih realnosti pa me boli, kako hitro smo pozabili na to, kako je med lockdownom zadihala narava. Kako čistejša pljuča je imel gozd, kako hitro smo zaznali pozitivne spremembe pri izpustih, v morju itn. Naša odgovornost do podnebja je ogromna. Vsak lahko vstopi v kak nov začetek to poletje in spremeni svoje stare navade. Ni enostavno, ampak saj nas prav izzivi polnijo in delajo bogatejše. Ne bodimo leni, stopimo iz cone udobja in naredimo nekaj dobrega za nas same. In za vse druge, s katerimi si delimo življenjski prostor.
