Življenje gre tako hitro naprej. Zadnje čase se velikokrat ozrem vase in na svojo prehojeno pot in vidim, koliko nekih sprememb, dobrih ali pa slabih se mi je že zgodilo, sploh zadnji dve leti. Pa ne samo meni, tudi ljudem okoli mene. Nova rojstva, pa tudi smrti, menjava službe, nove zdravstvene diagnoze, selitve ... Koliko novih ljudi sem spoznala, z nekaterimi sem ponovno stopila v stik, kdo je tudi odšel iz mojega življenja. Vsak dan je nov dan in vsak da se je potrebno vedno znova soočati s takšnimi in drugačnimi zadevami. A odkrila sem, da je najpomembnejše, da se tudi v tistih najtežjih časih znaš pobrati, vstati, zaupati in iti naprej.
Pomlad je spet prišla med nas in spremembe letnih časov so ene tisti, ki jih najhitreje opazimo. In si rečemo, ja pa saj je že skoraj maj. Narava se prebuja in vsak dan vidimo, da se je v našem vrtičku odprla nova cvetlica ali pa kako lepo se barvajo cvetki na bližnjem drevesu.
Čeprav so se nam zadnji dve leti dogajale noro nenavadne stvari in smo bili čez noč vrženi v popolnoma drugačen življenjski stil, smo hitro prišli nazaj na stare tirnice. Ljudje smo res prilagodljivi. Čeprav se zelo blizu nas odvija vojna in smo bili na začetku čisto presenečeni in se nas je situacija zelo dotaknila, smo kaj hitro začeli živeti s tem. To se mi po eni strani zdi dobro, da ne živimo v stalnem strahu in tesnobnosti, ki smo se ju dodobra nažrli že v času epidemije. Po drugi strani pa imam občutek, da je z roko v roki popustila tudi solidarnost do ljudi, ki še vedno potrebujejo našo pomoč. Pa ne samo migranti in ne mislim samo finančne pomoči. Nekomu lahko polepšamo dan že samo s tem, da ga pozdravimo in mu damo vedeti, da ni sam na tem svetu. Želim si, da bi kot družba na podlagi zadnjih let potegnili dobre zaključke, da bi ti dogodki otoplili naša srca. Da ne bi kot roboti hiteli skozi vsakdan z namenom pokljukati vse, kar imamo na seznamu opravkov. Da bi se znali ustaviti, pogledati okrog sebe in zaznati stiske tistih okoli nas.
Najbolj pa sem presečena, da kljub vsem pozitivnim okoljskim spremembam, ki smo jim bili priča v času lockdowna, ko smo se umirili in s tem dali dihati tudi naši Zemlji, niso dolgoročne. Čeprav se na vseh straneh tako glasno sporoča, da smo že pokurili vse Zemeljske vire za to leto, da so spremembe nujne tukaj in zdaj, se v naših življenjih ne spremeni prav veliko. Kdaj bo tisti čas, ko se bodo naši voditelji in pa tudi mi sami zamislili nad svojimi navadami, nad pretiranim potrošništvom, grabljenjem po več in več ... Resnično upam, da kmalu. Saj nam ura že glasno tiktaka in odšteva. Mesec maj pa je že pred vrati.
