Naj najprej povem, da ne mislim moralizirati glede cepljenja in obstoja virusa, vsak ima svoje mnenje in le-tega spoštujem. Prav tako ima vsak svoj pogled na trenutno zdravstveno situacijo. Želim samo deliti osebno izkušnjo zadnjih dveh mesecev. Kaj sem videla in doživela na svoji lastni koži.
V začetku novembra se mi je vid čez noč poslabšal. Situacija je bila vsak dan hujša in po tednu dni različnih preiskav sem pristala v bolnišnici. V najhujšem valu epidemije sem bila hospitalizirana. V času, ko je povsod primanjkovalo zdravstvenega osebja in je bila situacija skrajno resna, so me sprejeli in mi ponudili vso potrebno pomoč. Pa ne samo z zdravili, ampak tudi z lepo in prijazno besedo. Celotno osebje na kliniki je kljub utrujenosti in ogromnim številom nadur bilo vedno dobre volje, mi odgovorilo na vsa možna vprašanja in nam vsem bolnikom lajšalo hude dneve, ki smo jih preživljali zaprti v sobe. Kdo bo rekel, pa saj je to njihova naloga. Že, ampak dobrota je del njihove osebnosti in ne delovnih nalog. Prijaznost in vzpodbuda prav tako. Prav vsi, od bolničarjev, dijakov, študentov, čistilk, medicinskih sester in zdravnikov, so nam dali vse. In zato iz srca hvala!
Tudi po odpustitvi iz klinike imam kar precej različnih pregledov in lahko povem, da imam same lepe izkušnje. V nepredvidljivih trenutkih, ko me je bilo res strah, me je sestra celoten pregled držala za roko, da mi je bilo lažje. Kapo dol! Kljub dolgim delovnikom, dolgim odsotnostim od svojih družin ter nizkim plačam so Ljudje z veliko začetnico. Veseli me, da kljub vsem nesramnostim in grožnjam živijo svoje poslanstvo in še naprej skrbijo za naše zdravje. Ker ni vse samo korona, imamo še vse ostale bolezni, ki v teh časih niso izginile. In ko se ti zdravstveno stanje poslabša je hudo. In si lahko hvaležen, da imaš na drugi strani ljudi, ki ti pomagajo in te spodbujajo. Občutek je res lep, ko veš, da nisi sam na tej poti. Zato ne pozabimo na strpnost, dobroto in hvaležnost. Svet bo lepši.
