Preizkušnje naše vsakdanje

 Ko sem mislila, da je letošnje leto v večini že razpleteno, so se pojavile nove preizkušnje. Strela iz jasnega, ki te zadane naravnost v srce in dušo. Kako vstati in nadaljevati, ko pa te stiska tako, da komaj upaš zadihati?

 Vsak dan je poln izzivov in težav, ki jih moramo rešiti. Ali nam vreme prekriža naše vikend načrte, ali se nam nepričakovano v stanovanju nekaj pokvari, ali zbolimo, imamo nesporazum s svojim sodelavcem ... Vse to nam pospeši srčni utrip in želimo si, da bi se situacija čimprej popravila in vrnila na stare tirnice. A moramo vsakemu problemu nameniti svoj trud in čas, da se stvari uredijo. Življenje me uči, da je izredno pomembno, da najprej na miren način razčistim sama pri sebi, preden se lotim nadaljnih korakov. Saj se v vseh odnosih hitro pokaže človeški ego, ki lahko situacijo še bolj zaostri. Včasih moram malce zamižati in stopiti korak nazaj, saj se brez kompromisov ne pride daleč.

 Ja, življenje je res pestro in dinamično. Ko imamo normalno in srečno življenje, se nam vse zdi samoumevno. In logično, tako pač mora biti, saj smo s svojim trudom in vztrajnostjo prišli do trenutnega napredka na šahovnici življenja. Ko pa se soočimo z manj lepimi stvarmi, se nam vse predtem zdi brezveze.

 Veselje in pričakovanje, veseli december, darila in kuhano vino, v vsem tem kar naenkrat ne vidim več smisla. A v teh temnih trenutkih rastem, čeprav se tega sprva ne zavedam. Moj odziv je tisti, s katerim bom sebi, svojim najbližnjim in ostalemu svetu pokazala, da se je potrebno pobrati. In nadaljevati to borbo, ki nas še čaka. Za čisto vsakim dežjem posije sonce in to iz dna srca verjamem. Tudi to, da se vse zgodi z razlogom, čeprav v prvem momentu ne vidim zakaj. 

 Kar me je življenje do sedaj naučilo je to, da moram biti hvaležna za vsak dan, ki mi je dan. In za stvari, ki niso samoumevne: da lahko vidim, hodim, imam okrog sebe najboljše ljudi, pišem ta blog ... Življenje je kot vrtiljak, enkrat pride dobro, kdaj tudi slabo, a ne smemo obupati.  

 Upam, da boste vsi ki to berete mirne in lepe praznike. In da vas bo ljubezen do vsega lepega, kar nas obdaja, grela v teh zimskih dnevih. Čeprav velikokrat pridejo preizkušnje, verjamem v lepši jutri. In želim si, da bi bilo tako tudi pri vas. 

Leto sprememb

 Letošnje leto je meni zelo ljubo. Že sama letnica mi je zelo všeč, saj je številka 2 ena izmed mojih najljubših. Z velikim pričakovanjem sem vstopila vanj in lahko rečem, da se je v dobrih treh četrtinah zgodilo že ogromno. Ogromno lepega, pa tudi kaj na prvi pogled ne tako zelo dobrodošlega.

 Ko se je lansko zaključevalo, je bila bilanca res pestra. Življenje mi je nastavilo ogledalo, v katerem se videla marsikaj, tudi kaj takega, kar mi ni bilo všeč. In s polno malho novoletnih zaobljub sem v leto vstopila sveža, s skristalizirano podobo same sebe. Kakšna sem in kakšna si želim postati. Bolj odločna, bolj potrpežljiva in manj obsojajoča do drugih. To je sicer le delček lastnosti, za katere si prizadevam. Predvsem pa se ne želim obremenjevati z drugimi, kaj si mislijo o meni. Sama sem se sprejela z vsemi mojimi slabostmi, pomankljivostmi in moji bližnji prav tako. In to je ogromno.

 Novi ljudje na moji poti. Tako zelo sem hvaležna za njih. Nekateri so bili prej samo znanci, pa so sedaj pravi prijatelji. Nekatere sem že ob prvem srečanju vzela za svoje, za celo življenje. Ker jih začutiš in oni tebe. Ker si delijo podobno usodo in ti dajejo vedeti, da nisi sam. Brez nekaterih si sploh ne znam več predstavljati dneva. Z nekaterimi pa se tudi ne ujameš in s tem ni nič narobe. Mogoče daš še kakšno priložnost ali dve, a če ni prave kemije, nima smisla. Življenje je prekratko, da bi ga kratili za tiste, ki nam ne narišejo nasmeha na obrazu. Kjer ne čutimo globine, ki nahrani našo dušo. In ki nas celo spravijo do tega, da se imamo za slabše, manj vredne.

 Nova pot. In novi hobiji, za katere sem vedno imela skrito željo, pa nisem zbrala dovolj poguma, da bi upala pristopiti. Ki mi sedaj dajo vse tisto, kar sem prej tako zavzeto iskala. Da sem si končno upala dati priložnost razvijati svoje talente. Ker vem, da jih imam z razlogom. 

 Nova rojstva, nova življenja. Tako kot se nekdo poslovi, tako pride na svet novo bitje. Žalost in veselje. Dež in sonce. In je mavrica.

 Nova jaz. Do neke meje, saj sem še vedno v nastajanju. In vsak dan znova se ta postopek zaokroži. Če sem bila do sedaj še vedno preveč slepa za vsa znamenja, sem sedaj končno spregledala. Saj sem bila primorana. Da sedaj še bolj vem, kaj je tisto, kar je res pomembno in vredno. Življenje je tako lepo in iz srca sem hvaležna, da ga lahko živim. Čeprav ni vse popolno. Čeprav sem trudim biti močna in trdna, a včasih tudi padem. In potrebujem čas, da lahko ponovno grem naprej. Tja, kamor me vleče srce. Karkoli me še čaka za vogalom vem, da je vredno. Vsaka preizkušnja me nekaj nauči in brez nje ne bi bila kar sem in kjer sem. Citat, ki mi pogosto hodi po glavi: »Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi.« Ker je skozi ta očala vse lažje, ker veš, da ima vse nek pomen.

 Ne vem, kaj me čaka jutri. Kaj konec leta ali čez 10 let. Vem samo, da moram živeti za danes. Da si moram vsak dan prizadevati, da sem pomirjena sama s seboj in z življenjem. Ker brez tega je vse brez smisla. Upam, da bomo vsi skupaj znali najti svoj mir in ga deliti naprej. Da bo naše življenje imelo smisel, ki nam je bil dan na začetku.

Vsak začetek je težak

  Življenje je konstantno prehajanje iz enega stanja v drugega. Vsak človek ima svoj ritem, ki mu sledi. Nekdo si želi stabilnosti in mu je najbolj pomembno, da vsak dan sledi svojim ritualom, strogo loči poslovno in zasebno ter si vsak dan splanira do potankosti. Ker se tako počuti varnega. Spet drugi pa živi (navidez) bolj razburljivo življenje, se vsak dan prepusti vetru in živi iz dneva v dan. Vsak po svoje, vsak ve, kaj mu najbolj odgovarja in v katero smer ga vleče.

 Upam pa si trditi, da je vsaka nova stvar, vsak korak iz cone udobja vsaj malce stresen za vsakogar. Ne poznam človeka, ki ga ne bi vsaj malo prešejkalo, če je zamenjal službo, se preselil (sploh v tujino), dobil otroka, izvedel za novo diagnozo ipd. Spremembe so del življenja in brez njih bi bilo naše življenje samo ravna črta. Z njimi pa si krojimo svojo pot, predvsem pa z njimi rastemo. In kaj hitro pozabimo, kako je bilo prej. Se hitro poberemo in gremo naprej.

 Če vzamem za primer marec 2020, ko je svet obstal. Zase lahko rečem, da me je situacija ekstremno vrgla iz tira in dolgo časa sem potrebovala, da sem vse skupaj predelala. Najprej, da sem zaznala da mi nenehno pehanje za novicami ne prinaša večje ozaveščenosti, ampak anksioznost. V vmesnem času, do prvega cepljenja, sem imela precejšen strah pred druženjem z ljudmi, saj me je bilo strah predvsem tega, da bom virus prenesla naprej, na najbolj ranljive člane moje okolice ... Kako sem postrani gledala ljudi, ki v trgovinah niso držali razdalje ali pa so slabega počutja hodili naokoli. Kako mi je bilo čudno, če ljudje v zaprtih prostorih niso nosili mask ... In do tega trenutka, ko se zavedam, da je virus še vedno prisoten, a sem se končno sprostila in začela zaupati. Da sem pred parimi tedni bila v zaprti dvorani z več tisoč ljudmi in sem se počutila ok. Varno in normalno.

 Ali pa po bolezni, ki me je lani poslala v bolnico in napotila na ogromno novih preiskav. Ko izveš marsikaj, kar si ne bi želel slišati nikoli v življenju, ampak je treba sprejeti in iti s tem naprej. Vse se zgodi z razlogom in v to trdno verjamem. Ko se pojavi neka situacija, pogledamo širše kot sicer in naredimo analizo. Zakaj se je to zgodilo, ali lahko karkoli spremenim, da bo drugič drugače, kaj mi škodi, me moti na moji poti in me meče iz fokusa? In takrat razmislimo in naredimo plan za naprej. Kako živeti s spremembo, kaj moram narediti, da bom živela lepo in polno življenje, kje potrebujem pomoč? Ljudje smo izjemno fleksibilna bitja in po mojih izkušnjah zelo hitro ozavestimo realnost in se prilagodimo novi situaciji. Brez volje, zaupanja in vere v življenje pa seveda ne gre.

 Spomini bodo vedno del naše zavesti, brez njih smo nepopolni, a kljub temu moramo živeti za prihodnost. Zavedati se moramo, da smo s svojimi dejanji odgovorni zase in za svojo okolico. Najbolj od vseh starih in novih realnosti pa me boli, kako hitro smo pozabili na to, kako je med lockdownom zadihala narava. Kako čistejša pljuča je imel gozd, kako hitro smo zaznali pozitivne spremembe pri izpustih, v morju itn. Naša odgovornost do podnebja je ogromna. Vsak lahko vstopi v kak nov začetek to poletje in spremeni svoje stare navade. Ni enostavno, ampak saj nas prav izzivi polnijo in delajo bogatejše. Ne bodimo leni, stopimo iz cone udobja in naredimo nekaj dobrega za nas same. In za vse druge, s katerimi si delimo življenjski prostor.

Ne čakaj na maj

  Življenje gre tako hitro naprej. Zadnje čase se velikokrat ozrem vase in na svojo prehojeno pot in vidim, koliko nekih sprememb, dobrih ali pa slabih se mi je že zgodilo, sploh zadnji dve leti. Pa ne samo meni, tudi ljudem okoli mene. Nova rojstva, pa tudi smrti, menjava službe, nove zdravstvene diagnoze, selitve ... Koliko novih ljudi sem spoznala, z nekaterimi sem ponovno stopila v stik, kdo je tudi odšel iz mojega življenja. Vsak dan je nov dan in vsak da se je potrebno vedno znova soočati s takšnimi in drugačnimi zadevami. A odkrila sem, da je najpomembnejše, da se tudi v tistih najtežjih časih znaš pobrati, vstati, zaupati in iti naprej.

 Pomlad je spet prišla med nas in spremembe letnih časov so ene tisti, ki jih najhitreje opazimo. In si rečemo, ja pa saj je že skoraj maj. Narava se prebuja in vsak dan vidimo, da se je v našem vrtičku odprla nova cvetlica ali pa kako lepo se barvajo cvetki na bližnjem drevesu.

 Čeprav so se nam zadnji dve leti dogajale noro nenavadne stvari in smo bili čez noč vrženi v popolnoma drugačen življenjski stil, smo hitro prišli nazaj na stare tirnice. Ljudje smo res prilagodljivi. Čeprav se zelo blizu nas odvija vojna in smo bili na začetku čisto presenečeni in se nas je situacija zelo dotaknila, smo kaj hitro začeli živeti s tem. To se mi po eni strani zdi dobro, da ne živimo v stalnem strahu in tesnobnosti, ki smo se ju dodobra nažrli že v času epidemije. Po drugi strani pa imam občutek, da je z roko v roki popustila tudi solidarnost do ljudi, ki še vedno potrebujejo našo pomoč. Pa ne samo migranti in ne mislim samo finančne pomoči. Nekomu lahko polepšamo dan že samo s tem, da ga pozdravimo in mu damo vedeti, da ni sam na tem svetu. Želim si, da bi kot družba na podlagi zadnjih let potegnili dobre zaključke, da bi ti dogodki otoplili naša srca. Da ne bi kot roboti hiteli skozi vsakdan z namenom pokljukati vse, kar imamo na seznamu opravkov.  Da bi se znali ustaviti, pogledati okrog sebe in zaznati stiske tistih okoli nas.

 Najbolj pa sem presečena, da kljub vsem pozitivnim okoljskim spremembam, ki smo jim bili priča v času lockdowna, ko smo se umirili in s tem dali dihati tudi naši Zemlji, niso dolgoročne. Čeprav se na vseh straneh tako glasno sporoča, da smo že pokurili vse Zemeljske vire za to leto, da so spremembe nujne tukaj in zdaj, se v naših življenjih ne spremeni prav veliko. Kdaj bo tisti čas, ko se bodo naši voditelji in pa tudi mi sami zamislili nad svojimi navadami, nad pretiranim potrošništvom, grabljenjem po več in več ... Resnično upam, da kmalu. Saj nam ura že glasno tiktaka in odšteva. Mesec maj pa je že pred vrati.

Hvala za vso pomoč

 Naj najprej povem, da ne mislim moralizirati glede cepljenja in obstoja virusa, vsak ima svoje mnenje in le-tega spoštujem. Prav tako ima vsak svoj pogled na trenutno zdravstveno situacijo. Želim samo deliti osebno izkušnjo zadnjih dveh mesecev. Kaj sem videla in doživela na svoji lastni koži.

 V začetku novembra se mi je vid čez noč poslabšal. Situacija je bila vsak dan hujša in po tednu dni različnih preiskav sem pristala v bolnišnici. V najhujšem valu epidemije sem bila hospitalizirana. V času, ko je povsod primanjkovalo zdravstvenega osebja in je bila situacija skrajno resna, so me sprejeli in mi ponudili vso potrebno pomoč. Pa ne samo z zdravili, ampak tudi z lepo in prijazno besedo. Celotno osebje na kliniki je kljub utrujenosti in ogromnim številom nadur bilo vedno dobre volje, mi odgovorilo na vsa možna vprašanja in nam vsem bolnikom lajšalo hude dneve, ki smo jih preživljali zaprti v sobe. Kdo bo rekel, pa saj je to njihova naloga. Že, ampak dobrota je del njihove osebnosti in ne delovnih nalog. Prijaznost in vzpodbuda prav tako. Prav vsi, od bolničarjev, dijakov, študentov, čistilk, medicinskih sester in zdravnikov, so nam dali vse. In zato iz srca hvala!

 Tudi po odpustitvi iz klinike imam kar precej različnih pregledov in lahko povem, da imam same lepe izkušnje. V nepredvidljivih trenutkih, ko me je bilo res strah, me je sestra celoten pregled držala za roko, da mi je bilo lažje. Kapo dol! Kljub dolgim delovnikom, dolgim odsotnostim od svojih družin ter nizkim plačam so Ljudje z veliko začetnico. Veseli me, da kljub vsem nesramnostim in grožnjam živijo svoje poslanstvo in še naprej skrbijo za naše zdravje. Ker ni vse samo korona, imamo še vse ostale bolezni, ki v teh časih niso izginile. In ko se ti zdravstveno stanje poslabša je hudo. In si lahko hvaležen, da imaš na drugi strani ljudi, ki ti pomagajo in te spodbujajo. Občutek je res lep, ko veš, da nisi sam na tej poti. Zato ne pozabimo na strpnost, dobroto in hvaležnost. Svet bo lepši.