Tako kot vsi ostali se zadnje čase veliko sprašujem, kakšna prihodnost me čaka. Kaj bo čez pet, deset ali dvajset let. Kje bom živela, kakšna bo takrat moja služba in kakšno bo življenje na tem planetu. Ali bom še vedno tam kjer sem sedaj, ali bom živela svoje poslanstvo, bom zdrava? Ali bom obdržala trenutni standard ali se bo ta čisto spremenil? Kaj bom takrat jedla in ali bomo sploh še dihali čist zrak? Bomo imeli še pitno vodo na dosegu roke in možnost udobnega življenja, ki ga večina ljudi v razvitem svetu pozna? In za kakšno ceno?
Vsak od nas hodi po poti, ki mu je namenjena. Skupek osebnih odločitev, družinske dediščine in družba katere del smo, je včasih lahko zelo naporen. Vsak igra več vlog, ki od nas včasih zahtevajo več kakor zmoremo. Skrbi nas, ali bomo zadostili vsem pričakovanjem, ki so nam jih drugi postavili, pri čemer največkrat sami sebi postavljamo letvico nad svoje zmogljivosti. Kar je prav, saj tako rastemo. Pod pogojem, da nas to pripelje do glavne nagrade, notranjega miru in zadovoljstva. V nasprotnem primeru pa je potrebno obrniti v drugo smer in najti drugo pot, ki nas bo pripeljala na naš cilj.
Po mojem mnenju se prevladujoči družbeni sistem napihuje in bo kmalu počil, kot milni mehurček. Kje je meja hlastanja po še več, po nenehnem napredku, ki na drugi strani škodi ostalim? Ali naš egoizem in želja po moči, čim večjem zaslužku res pretehta vse negativne posledice? Če se bo to še dolgo časa nadaljevalo, bomo uničili še tisto malo dobrega, kar je ostalo. Zemlja nas stalno opominja, revščina in stiske drugih prav tako, pa še vedno dajemo prednost hitremu udobju na vsakem koraku. Sanjam o vzajemni družbi, ki bi bolje cenila naravne danosti, vzajemno znanje in pomoč sočloveka ne le za namen osebnega zaslužka. Zdi se mi, da me čaka nekje bolj preprosta družba, kjer ne bo glavni pokazatelj uspešnosti denar ampak dobrobit vseh.
Nikoli ne bom izgubila upanja, saj smo v vsej svoji zgodovini naredili tako zelo veliko dobrega in lepega. In upam, da spregledamo pravočasno in obrnemo volan v pravo smer. Vem, da sem le kamenček v ogromnem mozaiku in nimam čarobne paličice. Moja pričakovanja do naše družbe so visoka in upam, da doživim vsaj del preobrata v lepši svet.
