V zadnjih dveh tednih sem nekaj časa namenila projektu pisalna miza. Iskala sem nekaj majhnega, da lahko lično stlačim v svoj bivalni prostor, tam med omare in kavč, pod oknom. Najprej smo šli v center ponovne uporabe v domačem kraju, kjer na žalost nismo našli nič ustreznega, sem pa našla mini mizico/poličko za v kuhinjo, ki mi tudi pride prav. Potem sem v sosednje-občinskem CPU-ju že imela rezervirani dve mizici, treba bi se bilo samo še odločiti, pa sem potem v hiši od stare mame našla prečudovito majhno mizico, tako starinsko, sicer potrebno obnove, ampak res sanjsko. Potem pa mi sestrična reče, da ima ona doma eno čisto novo, moderno mizo, ki jo ne potrebuje in ji je samo v napoto. Ker je tudi ta pasala v moj kotiček, je potem v enem tednu že prišla k meni. Ker ni bila potrebna obnove in jo lahko že uporabljam, tisto od stare mame pa bomo uredili in vem, da nam bo dobro služila še naprej, saj je res kakovosten kos s pridihom dediščine, življenja mojih prednikov.
Stol pa tudi že imam, kupljen kje drugje kot v centru ponovne uporabe. Kaj hočem povedati s to mojo zgodbo obiskovanja centrov, kjer za nekatere leži le kup stare šare? Vsaka stvar, ki jo kupimo na eni točki postane (stara) šara. Zakaj bi kupovali nove stvari, če je v obtoku tako veliko pohištva, oblačil, ni da ni, ki so še čisto lepa in ohranjena, pa predvsem cenejša ali pa celo zastonj? Včasih moraš samo v krogu svojih najbližjih omeniti, da nekaj iščeš, pa se najde ogromno ponudbe in na koncu še težko izbiraš. Pa še unikatne kose dobiš, nekaj kar ni na vseh trgovskih policah in mogoče ravno zaradi tega stvar bolj ceniš.
Pohištvo, za katerega lahko rečem da je moje, je v celoti iz druge roke. Nekaj iz otroške sobe, nekaj iz centrov ponovne uporabe, od prijateljic, najde se vse, samo iskati moraš začeti. Zdi se mi, da veliko ljudi še vedno zelo veliko da na to, da so stvari nove. Ne razumem zakaj, saj je za nas v vsakem primeru stvar nova, če jo prej še nismo imeli. Vseeno, ali je prišla direktno iz azijskega skladišča ali pa iz znančeve kleti. Če je novo v pomenu nerabljeno, še ne pomeni, da je nedotaknjeno in boljše kvalitete. In ne, ne škrtarim, lahko bi si kupila nove stvari a jih nočem, ker jih ne potrebujem. Ker moje potrebe lahko zadostijo tudi oblačila iz izmenjav, likalna miza in likalnik od najboljših prijateljic (ker jih ne potrebujeta) in miza od sestrične.
Če imamo najnovejši telefon ali pa oblačila po zadnjih trendih, smo zaradi tega bolj pomembni in bolj srečni? Jaz sem srečna, ker s prihrankom od nekupovanja novih stvari lahko več namenim za dobro in kvalitetno hrano ter doživetja z mojimi najdražjimi.
