V mlajših letih sem veliko dala na videz. Da sem od doma vedno odšla kar se da urejena, sploh v petek in soboto zvečer. Pač mladost je norost. A sem kar kmalu na začetku tistih brezskrbnih let bila soočena s situacijo, s katero sem se spoprijemala kar nekaj let.
Na koncu osnovne šole sem kar hudo zbolela. Po tem ko sem
okrevala sem šele videla, kakšen stres in šok za moje telo je bila ta
situacija. Po tem se začela na svojem telesu opazovati spremembe, za katere ne
bi človek rekel, da so lahko posredna posledica stanja, ki sem ga prebolela.
Danes mislim, da je bil to začetek vseh mojih diagnoz. To, da sem začela
opažati redkejše lase, je bil v tistih letih res velik šok. Kaj se dogaja z
mano? Noben zdravnik mi ni znal pojasniti. Redkejše lase imate v družini. Ja to
že, ampak če sem še eno leto nazaj imela normalne lase, zakaj jih sedaj nimam
več? Saj sem vendar mlada, ne stara. Zakaj se to dogaja prav meni? Ni bilo
enostavno, saj je v tistih letih videz med vrstniki res pomemben. Vsi, ki smo v
teh letih prejeli kakšno opazko na račun svojega izgleda vemo, da ti to lahko
prinese takšne in drugačne travme. Težko je, ko sprobaš različne stvari in nič
ne pomaga. Ko vedno obupaš in rabiš kar nekaj časa, da spet prideš h sebi in se
zopet znova sprijazniš s situacijo. A se z oporo najbližjih res daleč pride.
Hkrati slišiš tudi, da ima vsak kakšne probleme in ti je lažje. Tisti, ki so
najbolj glasni pa imajo verjetno največ kompleksov in jih s svojim govorjenjem
prelagajo na druge. A vsak dobi enkrat svoje.
Naše telo je zelo močno, a nas po drugi strani samo en stresen dogodek lahko popolnoma odnese in poslabša naše počutje. Vse je tako močno povezano med sabo, nekaj gre iz svojega reda in marsikaj se lahko podere. Sem človek, ki se veliko sekira. V večini primerov za brezvezne stvari, malenkosti, situacije, za katere vem, da se na koncu vedno uredijo in pošlihtajo. Za zadeve, na katere velikokrat sploh nimam vpliva. In vem, da temu moram narediti konec, saj to ne vpliva dobro na moje zdravje. Nedavno mi je še zdravnica rekla, da naj bom čim bolj na izi. Se ne splača res. In to je moj moto za naprej, za leta ki prihajajo. Da se bom po svojih močeh čim bolj izogibala situacijam, za katere vem da mi povzročajo stres. Ker to slabo vpliva na moje počutje. Ker se mi zruši imunski sistem in moram spet od začetka. Ker se enostavno ne splača, ker življenje je lepo. Nekaj časa bo še moralo miniti a vem, da sem na dobri poti. Tako kot sem se v preteklosti soočila s svojo samopodobo. Miniti mora nekaj časa, da dozoriš in dojameš, da videz ni vse. Da je pomembnejše tisto, kar je notri. In da nihče ni popoln, saj imamo vsi slabosti, takšne in drugačne. In da se zavedaš dejstva, da vsi ne moremo imeti vsega, da ne moremo biti vsi isti. Saj bi bilo sicer življenje precej dolgočasno. A dokler se nam uspe prilagoditi in živeti naprej z nasmehom na obrazu, smo zmagovalci svojega življenja. In to je konec koncev najbolj pomembno. Da se sprejmeš takšnega kakršen si, da te lahko sprejmejo tudi drugi. Neprecenljivo.
