Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran. To je moto moje mame. Jabolka so stalnica na njenem jedilniku, ponavadi več kot le eno vsak dan. Imamo domača, ki so itak najbolj zdrava, brez vsakršnega špricanja. Imamo res srečo, da lahko pridelamo nekaj hrane, pa da imamo domača jajčka. Neprecenljivo.
komaj čakam sezono zelenjave iz domačega vrta
Prednosti domače oz. lokalno pridelane hrane se zadnje čase vedno bolj zavedam. Predvsem zadnje leto, ko hočeš nočeš skoraj vse obroke moram pripravljati sama. Ker imam čas, veliko razmišljam o svojih prehranskih navadah, surovinah, ki jih kupujem, hranilih, ki jih moje telo s hrano pridobi ter navadah, ki jih podpiram z vsakim svojim nakupom.
Seveda pri meni nakupovanje hrane ni tako enostavno kot pri večini ljudi, a zato nisem vrgla puške v koruzo, saj se mi zdi, da so vedno možnosti za izboljšave. Od lanskega marca, ko sem se ob projektu kupi hrano počutila kot v nekem znanstvenofantastičnem filmu, sem začela naročati hrano na dom. Zdi se mi, da na ta način veliko bolj premislim kaj kupim ter sproti dejansko vidim koliko kaj stane in lahko pred plačilom preprosto izločim določen izdelek (v fizični trgovini sem vedno samo basala v vrečko in me je na blagajni skoraj kap ob končnem znesku). V duhu spletnega naročanja hrane sem začela prakticirati tudi Zeleni zabojček. Res super ideja, naročiš ekološko lokalno hrano, ki ti jo pripeljejo na dom (v prestolnici celo brezplačno), s tem da – pazi to! – prejšnji zabojček naslednjič vrneš. S povečanjem spletnih nakupov se je tudi meni povečala kapaciteta škatel, tukaj pa enostavno vrneš nazaj in rešiš še en ekološki problem. Super, kajne? Jaz poleg sadja in zelenjave občasno vzamem tudi kakšne mlečne izdelke, kjer prav tako lahko pri določenih vrneš stekleno embalažo.
Pa še nekaj mi je dalo misliti, ko sem se se začela posluževati nakupov v zabojčku. Na ta način res kupujem samo sezonsko sadje in zelenjavo, kar je še en velik plus. Seveda pogrešam v tem času bučke, paprike in jagode, ampak sem se odločila, da si bom res prizadevala čim bolj kupovati lokalno, ekološko in sezonsko. Ker je to najbolj naravno in hranljivo. Plus, da je tak način polnjenja spletne košarice kot neka vrečka presenečenja. Nikoli ne vem točno, kaj vse je na izbiro in tako uživam veliko bolj raznovrstno hrano kot prej. Čeprav jem skoraj vso sadje in zelenjavo (če ne drugega surovo), prej nikoli nisem npr. kupovala redkvic ali pa blitve, prej špinačo in paradižnik. Ali pa hrušk pred banami. Vsak od nas ima neke svoje preference hrane, ki jo večinoma kupuje in uživa, ker smo tako navajeni in vemo, kaj nam je dobro. A včasih moramo iti tudi izven svojih okvirjev in jaz tale zabojček vidim kot velik napredek pri uživanju raznovrstne hrane.
Zelo pomembno se mi zdi, da se potrošniki zavedamo, da z nakupom vsakega artikla dajemo svoj glas in podporo kmetom, delavcem, podjetju itd., vsem, ki stojijo za določenim izdelkom. Tako je tudi pri hrani. Nedolgo nazaj sem naletela na projekt, ki pove nekaj o pridelavi najbolj priljubljenega sadeža - o bananah. Takšne zgodbe mi dajejo misliti, da bom od sedaj še bolj pozorna na izbiro izdelkov, ki jih bom kupila in da bom vedno skušala najti ustrezno alternativo, čeprav bo bolj zahtevna in bom morala vložiti več truda, da dosežem svoj cilj – uživati čim bolj zdravo in lokalno hrano, prijazno okolju in drugim ljudem.
Še o eni stvari moram spregovoriti, ko ravno pišem o hrani. O
tisti, ki konča v smeteh. Zaboli me, ko pomislim, da ljudje v zahodnem svetu
mečejo kilograme hrane v smeti, na drugem koncu sveta pa ljudje umirajo zaradi
podhranjenosti. Ker hrane nimajo. Vem, da je ta svetovni problem neenakosti
navzoč že od nekdaj, a res ne razumem, kako lahko človeštvo meče proč tako
veliko hrane? Ne rečem, da se nam kdaj kaj pokvari ali pa je nekaj res zanič
skuhano, ampak da vsak
Slovenec v povprečju zavrže 68 kilogramov hrane, je meni grozno. Jaz se res
trudim, da se mi v hladilniku nič ne pokvari, da ne skuham preveč (sicer potem
pojem naslednji dan ali pa dam v skrinjo), da kupujem premišljeno - ne kupujem
hrane na zalogo, če imam česa preveč raje podarim naprej ... Mene so vedno učili, da hrana ni za v smeti. Več imamo, v večjem izobilju živimo, slabše se obnašamo ... narobe svet.
