Sem introvertirana in ponosna sem na to.

 V trenutni situaciji, v kateri smo se znašli dobro leto nazaj, moram reči, da se kar dobro znajdem. Ni mi težko preživeti veliko časa sama s sabo, saj sem sama sebi najboljša družba. 😊 Že prej sem rada sama hodila na izlete, v hribe, na potovanja in nikoli mi ni bilo (preveč) dolgčas. Prej nisem veliko razmišljala o tem, sedaj pa imam dejansko čas in vsak dan sproti se zahvalim, da sem kakršna sem. In si želim, da bi me tako sprejeli tudi drugi.

 V svojih najstniških letih sem velikokrat čutila pritisk, zakaj se ne morem tako enostavno in hitro vklopiti v večjo družbo. Ali tako enostavno kot drugi spoznavati novih ljudi na zabavah. Zakaj sem se vedno bolje ujela v manjših skupinah prijateljev kot v večjih? Kaj je narobe z mano, da nisem kot drugi? Da ne izstopam, da nisem rada v središču pozornosti in non stop obkrožena s kopico ljudi? Ti pritiski so bili večinoma posledice mojega lastnega mišljenja in velikokrat sem se pretvarjala, da sem drugačna, da nisem taka kot sem, da sem ugajala drugim. Kolikokrat sem v različnih situacijah razmišljala o tem, da na neko druženje sploh ne bi šla ali pa da sem na samem dogodku želela zbežati domov in biti sama. Vedno sem dajala ostale pred sebe, da se ne bi komu zamerila in da obkljukam vse, kar je od mene zahtevano. 

 Trenutno sem na točki, ko čutim, da moram sebe dati na prvo mesto. Pa ne mislim v sebičnem smislu, da bi na ta račun trpel kdo drug ali pa bil prikrajšan za karkoli. Želim samo živeti tako, kot si želim in ob tem čutiti notranji mir. Seveda bom šla kdaj iz svoje cone udobja, saj je to potrebno za mojo osebno rast. A ne bom se več pretvarjala da sem nekaj, kar nisem.

 Biti introvertiran ne pomeni biti nedružaben. Rada se družim, ampak ne vedno in za vsako ceno. Rada imam svoj mir. In tišino. Nisem v vseh situacijah odprta, noro komunikativna in glasna. To pač nisem jaz. In ne, nisem zategnjena. Pa tudi če bi bila, a to ni moja pravica? A moramo biti vsi točno taki kot si ti?

 Naletela sem na tale članek, ki tako čudovito povzema vse točke in podpišem se pod prav vse. Mogoče me bo sedaj kdo bolje razumel in spoštoval tako kot sem.

Majhni koraki do čistejše prihodnosti so nujni

  Velikokrat slišimo, da so podnebne spremembe normalen proces, ki se mora zgoditi, tako kot že nekajkrat v daljni zgodovini našega planeta. A to trditev lahko za trenutne podnebne razmere na podlagi znanstvenih raziskav zavrnemo. Verjetno bi do njih slej ko prej res prišlo, ampak ne tako hitro in intenzivno, kakor smo priča trenutnemu stanju. V nekaj sto letih je človeštvo z masovno željo po še več Zemljo popolnoma zastrupilo, to pa je zadnjih nekaj desetletij popolnoma eskaliralo v potrošništvu in udobju brez konca in kraja. Kupi, parkrat uporabi in zavzi. In potem spet od začetka. Težave povezane s tem postajajo vedno bolj vidne – slabši zrak, vedno manj pitne vode, smeti, ki nas bodo ravnokar zadušile, vedno bolj tople temperature, naravne katastrofe, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ... Ampak dokler se vse to ne dogaja pred našim pragom, smo za vse te težave slepi. Kdaj bomo naredili konec tej gonji po še več in se začeli zavedati, da brez zdrave Zemlje tudi nas kmalu ne bo več?

 Vsak lahko z majhnimi koraki naredi veliko, nekaj idej sem podala že v zadnjih dveh zapisih. Že to, da smeti ne odvžemo na tla, v grm ali v reko je glede na trenutne razmere po Sloveniji očitno kar veliko. Ne morem razumeti, kako lahko odrasel človek v 21. stoletju katerokoli smet ne vrže v smetnjak, namenjen za to? Kako lahko star avto človek zategne v bližnji gozd in ga tam pusti, ali pa nevarne gradbene odpadke, wc školjko, star jogi ipd? Zakaj?

 Vsem, ki radi berete, toplo priporočam kakšnjo knjigo od naše priznane klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj (jaz ravnokar zaključujem Planet, ki ne raste) ali pa kakšen dokumentarec, ki predstavlja pereče probleme spopadanja z okoljskimi problemi. Če nam niso dovolj dnevne novice in nenormalne vremenske razmere, nas bo mogoče streznil kakšen strokovni zapis/posnetek. Ne rabimo biti doktorji, da vidimo, da nas trenutne življenjske navade peljejo v propad. 

slika iz knjige Planet, ki ne raste (avtor: Lučka Kajfež Bogataj, ilustriral: Izar Lunaček)

 Mi, potrošniki, ljudje imamo izbiro in moč. Vsi lahko rečemo NE določenemu produktu in izberemo bolj zdravo alternativo, za nas in za okolje. Mi lahko s peticijami in aktivno udeležbo pomagamo k lepšemu jutri. Mi lahko rečemo STOP škodljivim navadam in smo zgled drugim. Upam, da ne bomo spregledali takrat, ko bo zrak tako zastrupljen, da bomo vedno težje dihali ali pa ko se bomo en dan prebudili v življenje brez pitne vode. Ker takrat se bojim da ne bo poti nazaj.