Majhni koraki do čistejše prihodnosti (II. del)

 Danes obstaja en kup zero waste higienskih/kozmetičnih izdelkov, v stekleni oz. papirnati embalaži ali pa na rinfuzo, ni da ni. Jaz že nekaj let pridno uporabljam deodorante v papirnati embalaži in lesene krtačke za zobe, to so bili moji začetki. Sicer pa sprobavam tudi ostale naravne izdelke v okolju prijazni obliki in embalaži. Tiste, ki mi ustrezajo in si jih lahko privoščim. Palčke za ušesa, milo, ploščica za čiščenje obraza, naravni piling ... Se kar najde. 

 Prav tako že nekaj let ne kupujem novih knjig, saj imamo knjižnice, ki so za moje pojme eden najboljših izumov. Pred časom sem zbirko knjig poslikala in jih nekaj podarila prijateljem, ostale pa nesla v knjižnico in antikvariat. Nekaj mi jih je seveda še ostalo, pa tudi te bodo kmalu romale naprej, saj jih  več kot dvakrat ne preberem in iz njih potem samo brišem prah.

 Nedavno se mi je pokvaril računalnik. Prva asociacija je bila, upam da servis ne bo predrag, ker ga želim popraviti in ne kupiti novega. Sem kar malo ponosna nase, da sem ušla hitremu potrošništvu, ki nam narekuje zavrzi in kupi novo. Popravilo ni bilo najcenejše, ampak sem se kljub temu odločila, da ga popravim. Upam, da mi bo še dolgo dobro služil.

 Pa ne me gledat postrani, vem da moram še veliko noter prinesti in se stalno izboljševati/rasti, a sem kljub temu vesela, da sem pri nekaterih situacijah že spremenila svoje navade na bolje.

 Na primer ne predstavljam si, da bi ponovno uporabljala higienske vložke iz trgovine. Ja vem, menstruacija je tabu, buhuhu, ampak po drugi strani je to nek normalen mesečni ritual skoraj polovice sveta (ali pa je vsaj enkrat v življenju bil). Skratka, že par let uporabljam pralne vložke, podobne kot včasih naše babice, ampak seveda bolj moderne in udobnejše. Po mojih izkušnjah so veliko bolj higienični in predvsem udobnejši v primerjavi s plastičnimi. Kar pride ven pa je tako ali tako del nas in pri pranju lepo izgine. Ne vem, kdaj je praktičnost postala pomembnejša od zdravja. Verjetno takrat, ko smo z veliko nogo vstopili v kapitalistično potrošniški svet, kjer se nam non stop mudi in moramo vsako sekundo svojega časa izkoristiti, da bomo lahko počeli kaj bolj koristnega kot prali in likali svoje higienske pripomočke. In raje svoje telo izpostavljali stiku s škodljivimi kemikalijami. Sem nekaj časa potrebovala, da sem prišla do tega in dala svoje zdravje na prvo mesto. Pa še prišparam, kar tudi ni slabo.

 

Majhni koraki do čistejše prihodnosti (I. del)

  Kdor me dobro pozna ve, da že nekaj let utrujam z ekologijo. Da težim glede metanja smeti v koš, glede ločevanja odpadkov, kupovanja novih oblačil, uporabe plastike ... Se trudim, da ne vsiljujem svojega mnenja, ampak vam želim predvsem s svojim zgledom dati vsaj malo misliti glede ogromnega problema, ki je nad nami že dolgo dolgo. Podnebne spremembe so pomembna stvar, saj brez zdravega planeta tudi mi ne bomo preživeli. In voda nam z vso hitrostjo teče v grlo.

 Vsak lahko naredi nekaj za čistejše okolje, jaz vam ponujam le nekaj idej, ki jih prakticiram. Tudi jaz nisem popolna, daleč od tega. Kar se tiče hrane se trudim, da prinesem v svoj dom čim manj plastične embalaže, sploh v trenutni situaciji, ko si vse obroke kuham doma. A imam kljub temu naredim veliko prekrškov, saj zaradi zdravstvenih dejavnikov mora biti vsa predelana hrana skrbno zavita in zapakirana, da slučajno ne pride v stik z glutenom. Se pa zato skušam oddolžiti na drugih področjih.

 Najbolj sem ponosna na to, da že nekaj let ne kupujem novih oblačil. Second hand je zakon! Res je, da imam to prednost, da z Manco organizirava izmenjave in sva prvi pri koritu (komaj čakam nove izmenjevalnice!), sem pa tudi v zadnjih nekaj letih vse moje prijateljice navadila, da mi prinašajo oblačila, ki jih ne nosijo več. In to kako lepa oblačila! J Čeprav se situacija v Sloveniji izboljšuje, se mi zdi, da še vedno preveč ljudi misli, da nova oblačila predstavljajo status večvrednosti, rabljena oblačila pa so namenjena tistim, ki si ne morejo privoščiti novih. Ohranjena second hand oblačila so najbolje, kar lahko dobite, saj imajo manj kemikalij kot nova (saj so že sprana), so nekaj unikatnega (niso identične vsem ostalim na trgu), veljajo pa naj bi tudi da starejša kot so, kakovostnejša so. Trg rabljenih oblačil je tako velik, da vsak najde nekaj zase - od privatnih/organiziranih izmenjevalnic, second hand trgovin, skupin na družbenih omrežjih itd. Samo malo je potrebno razširiti svoja obzorja in iti iz svoje cone udobja.

  Nekaj najbolj enostavnega in kar lahko naredi vsak, je pravilno recikliranje. K temu nas spodbuja že država, a kljub temu veliko ljudi tega ne počne (pravilno). Res, da se moramo malce bolj potruditi in da nam ločevanje vzame nekaj časa, ampak a se nam res zdi naravno, da biološke odpadke nažokamo v plastično vrečko, čeprav jih potem odvžemo v koš za biološke odpadke?

 Ena od najbolj meni nerazumljivih stvari pa je kupovanje vode v plastenkah – to seveda razumem v pokrajinah/državah, kjer ni pitne vode, ampak zakaj se vedemo isto, če jo imamo doma? Kaj pa če ne bi bili tako leni in bi vedno, ko gremo od doma na koncert, hribe oz. na nek dogodek pač s seboj vzeli eno flašo z vodo, nalito v domači kuhinji in le-to pridno tankali na wc-ju?

 Preden se odpravim v trgovino, poleg denarnice vzamem s seboj še seznam živil in vrečke (večje za vse izdelke, manjše za sadje in zelenjavo ipd). Pa naj bodo iz starih zaves, platnene ali pa plastične.  Vsaka je vredna, da jo še enkrat uporabim, ni res? Če se vsaj malo zoorganiziramo, lahko rešimo več problemov hkrati:

• Vnaprej razmislimo, kaj bomo kupili in koliko bomo porabili, s tem zmanjšamo zavržke hrane.
• Vadimo pisanje – kdo pa danes še piše z roko? 
•  Kupimo samo tisto, kar je na listku in prihranimo denar.
• V svoj dom ne prinašamo novih vrečk (zagotovo jih imate že celo omaro).
  

 Vsaka sprememba je na nek način težka, saj moramo iz svoje cone udobja. Začetek je vedno bolj kompleksen kot že utečena navada, a po nekaj ponavljanjih tudi ta sprememba postane železna srajca.