Pričakovanja.

  Tako kot vsi ostali se zadnje čase veliko sprašujem, kakšna prihodnost me čaka. Kaj bo čez pet, deset ali dvajset let. Kje bom živela, kakšna bo takrat moja služba in kakšno bo življenje na tem planetu. Ali bom še vedno tam kjer sem sedaj, ali bom živela svoje poslanstvo, bom zdrava? Ali bom obdržala trenutni standard ali se bo ta čisto spremenil? Kaj bom takrat jedla in ali bomo sploh še dihali čist zrak? Bomo imeli še pitno vodo na dosegu roke in možnost udobnega življenja, ki ga večina ljudi v razvitem svetu pozna? In za kakšno ceno?

 Vsak od nas hodi po poti, ki mu je namenjena. Skupek osebnih odločitev, družinske dediščine in družba katere del smo, je včasih lahko zelo naporen. Vsak igra več vlog, ki od nas včasih zahtevajo več kakor zmoremo. Skrbi nas, ali bomo zadostili vsem pričakovanjem, ki so nam jih drugi postavili, pri čemer največkrat sami sebi postavljamo letvico nad svoje zmogljivosti. Kar je prav, saj tako rastemo. Pod pogojem, da nas to pripelje do glavne nagrade, notranjega miru in zadovoljstva. V nasprotnem primeru pa je potrebno obrniti v drugo smer in najti drugo pot, ki nas bo pripeljala na naš cilj.

 Po mojem mnenju se prevladujoči družbeni sistem napihuje in bo kmalu počil, kot milni mehurček. Kje je meja hlastanja po še več, po nenehnem napredku, ki na drugi strani škodi ostalim? Ali naš egoizem in želja po moči, čim večjem zaslužku res pretehta vse negativne posledice? Če se bo to še dolgo časa nadaljevalo, bomo uničili še tisto malo dobrega, kar je ostalo. Zemlja nas stalno opominja, revščina in stiske drugih prav tako, pa še vedno dajemo prednost hitremu udobju na vsakem koraku. Sanjam o vzajemni družbi, ki bi bolje cenila naravne danosti, vzajemno znanje in pomoč sočloveka ne le za namen osebnega zaslužka. Zdi se mi, da me čaka nekje bolj preprosta družba, kjer ne bo glavni pokazatelj uspešnosti denar ampak dobrobit vseh. 

 Nikoli ne bom izgubila upanja, saj smo v vsej svoji zgodovini naredili tako zelo veliko dobrega in lepega. In upam, da spregledamo pravočasno in obrnemo volan v pravo smer. Vem, da sem le kamenček v ogromnem mozaiku in nimam čarobne paličice. Moja pričakovanja do naše družbe so visoka in upam, da doživim vsaj del preobrata v lepši svet.  

 

V iskanju novih starih stvari

 V zadnjih dveh tednih sem nekaj časa namenila projektu pisalna miza. Iskala sem nekaj majhnega, da lahko lično stlačim v svoj bivalni prostor, tam med omare in kavč, pod oknom. Najprej smo šli v center ponovne uporabe v domačem kraju, kjer na žalost nismo našli nič ustreznega, sem pa našla mini mizico/poličko za v kuhinjo, ki mi tudi pride prav. Potem sem v sosednje-občinskem CPU-ju že imela rezervirani dve mizici, treba bi se bilo samo še odločiti, pa sem potem v hiši od stare mame našla prečudovito majhno mizico, tako starinsko, sicer potrebno obnove, ampak res sanjsko. Potem pa mi sestrična reče, da ima ona doma eno čisto novo, moderno mizo, ki jo ne potrebuje in ji je samo v napoto. Ker je tudi ta pasala v moj kotiček, je potem v enem tednu že prišla k meni. Ker ni bila potrebna obnove in jo lahko že uporabljam, tisto od stare mame pa bomo uredili in vem, da nam bo dobro služila še naprej, saj je res kakovosten kos s pridihom dediščine, življenja mojih prednikov.

 Stol pa tudi že imam, kupljen kje drugje kot v centru ponovne uporabe. Kaj hočem povedati s to mojo zgodbo obiskovanja centrov, kjer za nekatere leži le kup stare šare? Vsaka stvar, ki jo kupimo na eni točki postane (stara) šara. Zakaj bi kupovali nove stvari, če je v obtoku tako veliko pohištva, oblačil, ni da ni, ki so še čisto lepa in ohranjena, pa predvsem cenejša ali pa celo zastonj? Včasih moraš samo v krogu svojih najbližjih omeniti, da nekaj iščeš, pa se najde ogromno ponudbe in na koncu še težko izbiraš. Pa še unikatne kose dobiš, nekaj kar ni na  vseh trgovskih policah in mogoče ravno zaradi tega stvar bolj ceniš.

 Pohištvo, za katerega lahko rečem da je moje, je v celoti iz druge roke. Nekaj iz otroške sobe, nekaj iz centrov ponovne uporabe, od prijateljic, najde se vse, samo iskati moraš začeti. Zdi se mi, da veliko ljudi še vedno zelo veliko da na to, da so stvari nove. Ne razumem zakaj, saj je za nas v vsakem primeru stvar nova, če jo prej še nismo imeli. Vseeno, ali je prišla direktno iz azijskega skladišča ali pa iz znančeve kleti. Če je novo v pomenu nerabljeno, še ne pomeni, da je nedotaknjeno in boljše kvalitete. In ne, ne škrtarim, lahko bi si kupila nove stvari a jih nočem, ker jih ne potrebujem. Ker moje potrebe lahko zadostijo tudi oblačila iz izmenjav, likalna miza in likalnik od najboljših prijateljic (ker jih ne potrebujeta) in miza od sestrične.

 Če imamo najnovejši telefon ali pa oblačila po zadnjih trendih, smo zaradi tega bolj pomembni in bolj srečni? Jaz sem srečna, ker s prihrankom od nekupovanja novih stvari lahko več namenim za dobro in kvalitetno hrano ter doživetja z mojimi najdražjimi. 

Nihče ni popoln

  V mlajših letih sem veliko dala na videz. Da sem od doma vedno odšla kar se da urejena, sploh v petek in soboto zvečer. Pač mladost je norost. A sem kar kmalu na začetku tistih brezskrbnih let bila soočena s situacijo, s katero sem se spoprijemala kar nekaj let.

 Na koncu osnovne šole sem kar hudo zbolela. Po tem ko sem okrevala sem šele videla, kakšen stres in šok za moje telo je bila ta situacija. Po tem se začela na svojem telesu opazovati spremembe, za katere ne bi človek rekel, da so lahko posredna posledica stanja, ki sem ga prebolela. Danes mislim, da je bil to začetek vseh mojih diagnoz. To, da sem začela opažati redkejše lase, je bil v tistih letih res velik šok. Kaj se dogaja z mano? Noben zdravnik mi ni znal pojasniti. Redkejše lase imate v družini. Ja to že, ampak če sem še eno leto nazaj imela normalne lase, zakaj jih sedaj nimam več? Saj sem vendar mlada, ne stara. Zakaj se to dogaja prav meni? Ni bilo enostavno, saj je v tistih letih videz med vrstniki res pomemben. Vsi, ki smo v teh letih prejeli kakšno opazko na račun svojega izgleda vemo, da ti to lahko prinese takšne in drugačne travme. Težko je, ko sprobaš različne stvari in nič ne pomaga. Ko vedno obupaš in rabiš kar nekaj časa, da spet prideš h sebi in se zopet znova sprijazniš s situacijo. A se z oporo najbližjih res daleč pride. Hkrati slišiš tudi, da ima vsak kakšne probleme in ti je lažje. Tisti, ki so najbolj glasni pa imajo verjetno največ kompleksov in jih s svojim govorjenjem prelagajo na druge. A vsak dobi enkrat svoje. 

 Naše telo je zelo močno, a nas po drugi strani samo en stresen dogodek lahko popolnoma odnese in poslabša naše počutje. Vse je tako močno povezano med sabo, nekaj gre iz svojega reda in marsikaj se lahko podere. Sem človek, ki se veliko sekira. V večini primerov za brezvezne stvari, malenkosti, situacije, za katere vem, da se na koncu vedno uredijo in pošlihtajo. Za zadeve, na katere velikokrat sploh nimam vpliva. In vem, da temu moram narediti konec, saj to ne vpliva dobro na moje zdravje. Nedavno mi je še zdravnica rekla, da naj bom čim bolj na izi. Se ne splača res. In to je moj moto za naprej, za leta ki prihajajo. Da se bom po svojih močeh čim bolj izogibala situacijam, za katere vem da mi povzročajo stres. Ker to slabo vpliva na moje počutje. Ker se mi zruši imunski sistem in moram spet od začetka. Ker se enostavno ne splača, ker življenje je lepo. Nekaj časa bo še moralo miniti a vem, da sem na dobri poti. Tako kot sem se v preteklosti soočila s svojo samopodobo. Miniti mora nekaj časa, da dozoriš in dojameš, da videz ni vse. Da je pomembnejše tisto, kar je notri. In da nihče ni popoln, saj imamo vsi slabosti, takšne in drugačne. In da se zavedaš dejstva, da vsi ne moremo imeti vsega, da ne moremo biti vsi isti. Saj bi bilo sicer življenje precej dolgočasno. A dokler se nam uspe prilagoditi in živeti naprej z nasmehom na obrazu, smo zmagovalci svojega življenja. In to je konec koncev najbolj pomembno. Da se sprejmeš takšnega kakršen si, da te lahko sprejmejo tudi drugi. Neprecenljivo.

Kaj sem se naučila v teh časih

  Še preden se je začel lanski marec sem imela veliko nerešenih stvari pri sebi, tako kot vsak izmed nas. Nič novega, saj se vsi vsakodnevno srečujemo z novimi težavami, izzivi in vprašanji. Vsak dan se v naši notranjosti dogajajo soočenja dejstev in čustev. Za nasvete sprašujemo prijatelje, knjige, strokovnjake, a na koncu smo vedno sami tisti, ki se moramo odločiti in z odločitvijo živeti.

 V nekem trenutku me je kot strela iz jasnega kar naenkrat doletelo več stvari, s katerimi sem se morala soočiti. Strah pred neznanim, pred stvarmi s katerimi nisem imela dobrih izkušenj in s takimi, za katere se celo življenje trudim, da bi se jim izognila. Ni bilo enostavno, a je bilo vsak dan lažje. Nove navade, nove izkušnje in predvsem veliko časa, da se soočim sama s seboj in s svojimi strahovi. Ni nujno vse tako slabo, kot se zdi na začetku. Zdi se mi, da smo se v teh lockdownih vsi bolje spoznali. Jaz sem o sebi odkrila kar nekaj novih stvari. Pa tudi o ostalih stvareh in ljudeh, ki so del mojega življenja. Še bolj sem osvestila kaj si želim in kaj me osrečuje. Ali nekaj delam samo zaradi pričakovanj drugih ali zato, ker me to res veseli? Obdala sem se s tistim, ki mi daje novo znanje in moč za naprej. Začela sem se sprejemati z vsemi svojimi napakami. Delam kljukice na seznamu, ki sledi mojim vrednotam. Znam si vzeti več časa za stvari, ki sem si jih prej le želela, a nikoli upala narediti. Hvaležna sem za vse izkušnje in novosti, ki delajo moj vsakdan bogatejši.

 Kaj sem se naučila? Da moram v kakšnih situacijah dati prednost sebi pred drugimi. Ne, ker bi bila egoist, ampak ker živim svoje življenje, moj film. Da se imam pravico postaviti zase in včasih reči ne. Vem, da so povsod na svetu dvojna merila in se krivice dogajajo povsod, ampak kot oseba, vredna spoštovanja, imam glas. In pravico, da izrazim svoj pogled na svet. Da lahko pokažem svoje počutje, kakršnokoli že je.

 Vsi smo si različni, unikatni. Vsak ima svoje talente in slabosti. Želim si, da bi bili bolj potrpežljivi drug do drugega, sprejemali drugačno misleče in konflikte reševali na miren način. Kot družba hlepimo po ljubezni in miru, zakaj si torej tako otežujemo življenje? Zakaj si kompliciramo vsak dan z nepotrebnimi stvarmi? Kaj iščemo v tem svetu, kdaj bomo zadovoljni? Ko pridemo do točke, v kateri se nam v sekundi podere svet vidimo, da je res pomembno - zdravje in dobri odnosti z najdražjimi, vse ostalo je samo balast.

 

Sreča opoteča

  Življenje v sodobni družbi me vsakodnevno nagovarja, da bom imela popolno življenje, če si bom kupila najnovejši pametni telefon, na katerem bodo naložene vse najbolj trendi aplikacije (da slučajno česa ne zamudim), da bom imela ful več časa zase, če bom uporabljala sesalec, ki čisti kar sam od sebe in da bom prečudovita, če bom redno uporabljala goro pripomočkov za ohranjanje večne mladosti. Saj sedaj, ko sem že malo čez 30, brez tega res ne gre! Mogoče to koga drugega izpopolnjuje, mene pa prav nič. Pred časom sem tudi jaz razmišljala bolj potrošniško in so mi takšne stvari prinašale veselje, dandanes pa me prej utesnjujejo kot pa osrečujejo.

 Minimalizem. Beseda, ki zame opisuje bolj kakovostno življenje z manj stvarmi. Ko sem se srečala s tem pojmom, sem začela pregledovati omare in zbrala na kup vse, kar mi je zavzemalo prostor in česar nisem več potrebovala. Na kupu se je poleg oblačil zbralo ogromno stare elektronike, cd-jev pa knjige, ki sem jih prebrala le enkrat (ali pa tudi to ne) ... Ne moreš verjeti, kaj se ti vse nabere. Odločila sem se, da naredim red. Ogromno stvari sem podarila ali pa nesla v zbirni center in led je bil prebit. Priporočam, jaz sem se počutila osvobojeno. Takrat je v meni prišlo do ene velike spremembe. Ne želim si vseh novitet, polne shrambe hrane na zalogo, oblačil po zadnji modi in dvajsetih kastrol v kuhinji. Prišla sem do tega, da manj je več. Pa ne le pri stvareh, ki so del našega doma in življenja, tudi v odnosih je po mojem mnenju bolje biti minimalist.

 Prišla sem tako daleč, da postanem nemirna, če prejmem nekaj, kar takoj vem, da ne bom nikoli uporabljala. V takih momentih se mi vedno prižge: Zakaj sem to dobila, kaj bom sedaj s tem, komu lahko to podarim naprej? Vem, da bi morala ceniti, da se je nekdo spomnil name, ampak če ne dobim nekaj, kar mi bo res služilo in bom z veseljem uporabljala, raje ne dobim nič. Več mi pomeni lepa beseda in nasmeh (ali pa vino, s tem nimam težav). Kar pa ne vidim v svojem vsakdanu, me začne obremenjevati. Nočem imeti polno omaro, ne želim šparati, ker čez 7 let vse pride prav. Želim posedovati le to, kar mi ustreza, zato si prizadevam, da vse, kar meni predstavlja šaro in česar nikoli ne uporabljam, podarim naprej. In se takoj počutim lažje.  

 Veseli me, da sem spoznala, da ni smisel mojega življenja imeti čim več vsega, ampak da znam ceniti tisto, kar imam. Predvsem zdravje, dobre odnose in notranji mir. Ker brez tega ne bi imela nič. 

Hrana naša vsakdanja

  Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran. To je moto moje mame. Jabolka so stalnica na njenem jedilniku, ponavadi več kot le eno vsak dan. Imamo domača, ki so itak najbolj zdrava, brez vsakršnega špricanja. Imamo res srečo, da lahko pridelamo nekaj hrane, pa da imamo domača jajčka. Neprecenljivo. 

 komaj čakam sezono zelenjave iz domačega vrta

 Prednosti domače oz. lokalno pridelane hrane se zadnje čase vedno bolj zavedam. Predvsem zadnje leto, ko hočeš nočeš skoraj vse obroke moram pripravljati sama. Ker imam čas, veliko razmišljam o svojih prehranskih navadah, surovinah, ki jih kupujem, hranilih, ki jih moje telo s hrano pridobi ter navadah, ki jih podpiram z vsakim svojim nakupom.

 Seveda pri meni nakupovanje hrane ni tako enostavno kot pri večini ljudi, a zato nisem vrgla puške v koruzo, saj se mi zdi, da so vedno možnosti za izboljšave. Od lanskega marca, ko sem se ob projektu kupi hrano počutila kot v nekem znanstvenofantastičnem filmu, sem začela naročati hrano na dom. Zdi se mi, da na ta način veliko bolj premislim kaj kupim ter sproti dejansko vidim koliko kaj stane in lahko pred plačilom preprosto izločim določen izdelek (v fizični trgovini sem vedno samo basala v vrečko in me je na blagajni skoraj kap ob končnem znesku). V duhu spletnega naročanja hrane sem začela prakticirati tudi Zeleni zabojček. Res super ideja, naročiš ekološko lokalno hrano, ki ti jo pripeljejo na dom (v prestolnici celo brezplačno), s tem da – pazi to! – prejšnji zabojček naslednjič vrneš. S povečanjem spletnih nakupov se je tudi meni povečala kapaciteta škatel, tukaj pa enostavno vrneš nazaj in rešiš še en ekološki problem. Super, kajne? Jaz poleg sadja in zelenjave občasno vzamem tudi kakšne mlečne izdelke, kjer prav tako lahko pri določenih vrneš stekleno embalažo. 

skuta, sir in jogurt v moji embalaži (kupljeno na tržnici od Kmetije Pustotnik)

 Pa še nekaj mi je dalo misliti, ko sem se se začela posluževati nakupov v zabojčku. Na ta način res kupujem samo sezonsko sadje in zelenjavo, kar je še en velik plus. Seveda pogrešam v tem času bučke, paprike in jagode, ampak sem se odločila, da si bom res prizadevala čim bolj kupovati lokalno, ekološko in sezonsko. Ker je to najbolj naravno in hranljivo. Plus, da je tak način polnjenja spletne košarice kot neka vrečka presenečenja. Nikoli ne vem točno, kaj vse je na izbiro in tako uživam veliko bolj raznovrstno hrano kot prej. Čeprav jem skoraj vso sadje in zelenjavo (če ne drugega surovo), prej nikoli nisem npr. kupovala redkvic ali pa blitve, prej špinačo in paradižnik. Ali pa hrušk pred banami. Vsak od nas ima neke svoje preference hrane, ki jo večinoma kupuje in uživa, ker smo tako navajeni in vemo, kaj nam je dobro. A včasih moramo iti tudi izven svojih okvirjev in jaz tale zabojček vidim kot velik napredek pri uživanju raznovrstne hrane.

 Zelo pomembno se mi zdi, da se potrošniki zavedamo, da z nakupom vsakega artikla dajemo svoj glas in podporo kmetom, delavcem, podjetju itd., vsem, ki stojijo za določenim izdelkom. Tako je tudi pri hrani. Nedolgo nazaj sem naletela na projekt, ki pove nekaj o pridelavi najbolj priljubljenega sadeža - o bananah. Takšne zgodbe mi dajejo misliti, da bom od sedaj še bolj pozorna na izbiro izdelkov, ki jih bom kupila in da bom vedno skušala najti ustrezno alternativo, čeprav bo bolj zahtevna in bom morala vložiti več truda, da dosežem svoj cilj – uživati čim bolj zdravo in lokalno hrano, prijazno okolju in drugim ljudem.

 Še o eni stvari moram spregovoriti, ko ravno pišem o hrani. O tisti, ki konča v smeteh. Zaboli me, ko pomislim, da ljudje v zahodnem svetu mečejo kilograme hrane v smeti, na drugem koncu sveta pa ljudje umirajo zaradi podhranjenosti. Ker hrane nimajo. Vem, da je ta svetovni problem neenakosti navzoč že od nekdaj, a res ne razumem, kako lahko človeštvo meče proč tako veliko hrane? Ne rečem, da se nam kdaj kaj pokvari ali pa je nekaj res zanič skuhano, ampak da vsak Slovenec v povprečju zavrže 68 kilogramov hrane, je meni grozno. Jaz se res trudim, da se mi v hladilniku nič ne pokvari, da ne skuham preveč (sicer potem pojem naslednji dan ali pa dam v skrinjo), da kupujem premišljeno - ne kupujem hrane na zalogo, če imam česa preveč raje podarim naprej ... Mene so vedno učili, da hrana ni za v smeti. Več imamo, v večjem izobilju živimo, slabše se obnašamo ... narobe svet.