Nedavno druženje s celiakaši me je spodbudilo, da napišem nekaj besed o tej naši zloglasni diagnozi. Ker nas tako dobro ne razume nihče drug, je pa včasih izredno težko sidrati skozi življenje. Sploh ker se srečuješ z ljudmi, ki tvoje bolezni ne vzamejo dovolj resno, ti govorijo da kompliciraš, ti pametujejo da ta sladoled pa valda lahko tudi ti ješ ipd. Prosim vas, ne bit strokovnjaki tam kjer niste.
S celiakijo sem se srečala dobrih pet let nazaj. Glede na to, da nisem nikoli imela tipičnih znakov za njeno odkritje, je sama sreča, da so mi jo sploh odkrili. Ja imate slabo kri – mislim, da nas je takih kar veliko. In ja, imate celiakijo. Hm, kaj je to? Glutena ne smem jesti? To je tisto nekaj, česar se nekateri zvezdniki izogibajo, ker da se brez njega bolje počutijo? Stroga dieta, ki je celo doživljenjska? A to je res ligit izvid?
Ja, pa je očitno bil. Ker danes hitro čutim, kdaj pride do kontaminacije s tem glutenom. Zavedno se nisem pregrešila nikoli, ker se mi to zdi neumno. Saj vem, da je drobtinica pšeničnega kruha zame strup. Glede na to prav velike izbire nimam, kot da to mojo življenjsko sopotnico sprejmem v vsej svoji lepoti in odrekanju. Sem pa izredno vesela, da so mi diagnozo postavili v moji odrasli dobi. In da ni bilo potrebno meni in mojim staršem iti skozi mučno obdobje šolanja. Ker vem, da je zelo težko.
Tako kot ste se vi počutili v lock down-u, se mi počutimo vsak dan.
Kaj sem se naučila v teh petih letih:
- V prvi vrsti kuhati. Roko na srce nikoli nisem bila strastna kuharica, pekarica ipd., a me je življenje prisililo, da znam dobro poskrbeti zase.
- Biti samostojna. Ko greš prvič sam na potovanje, ker ne želiš drugim utrujati s svojim kompliciranjem, se veliko naučiš. Predvsem kje se dobro in varno jé gluten free. :)
- Biti ekstra organizirana. Kakšen moj prijatelj bi rekel, da pretirano. :) Ampak to je sedaj postalo del mojega življenja, ne le kar se tiče prehrane. Če moraš vsak dan, ki ga ne boš preživel doma 100% splanirati kje, kdaj in kaj boš jedel, ti to postane samoumevno.
Kaj si želim? Predvsem to, da spoštujete mojo bolezen, za katero se nisem odločila sama. Tako kot jaz spoštujem vas, ki ste se iz osebnih razlogov odločili, da ne jeste mesa in vam ne težim. In govorim, da komplicirate. Da niste pametni tam, kjer nimate znanja. Verjemite, da jaz bolje vem, kako se tem rečem streže, saj mi je ta diagnoza obrnila življenje za 360 stopinj. A resno mislite, da bi se sama odločila si komplicirati življenje povsod kjer lahko? In plačevati 5 € za 1 kilo moke? In ob kaki priložnosti gledati druge, kako uživajo v hrani medtem ko jaz samo sedim zraven?
Ampak tako pač je, zaenkrat nimam druge izbire kot da težim in zavarujem sebe. Ali naj kar obupam? To bi se mi zdelo blazno neodgovorno do same sebe. Veliko ljudi mi reče, če bi jaz to imel, bi se res težko držal tako stroge diete. Ali imaš mar izbiro? To ali pa še večji zapleti in hujše bolezni. Želim si, da mi dovolite, da sama poskrbim za svojo hrano, saj je to moje edino zdravilo. Da če ne veste, kako se pripravi varna brezglutenska hrana, brez kontaminacije z meni sovražnim glutenom, da se ne trudite. Ker je škoda vašega časa in truda in mojega zdravja. Ker prekršek ne pomeni le driska in bolečine v trebuhu, ampak kolaps mojega imunskega sistema. In res vas naprošam, vzemite resno naše kompliciranje, saj bomo sicer zelo trpeli.
