Zvoni budilka. S težavo vstanem
in se spravim pokonci. Že mi skozi glavo švignejo vsa opravila in nedokončane
stvari, ki me čakajo. Planejo name isti moment, ko se zavem, da je konec
sladkega spanca. Hitro v kopalnico in v kuhinjo po malico. Oh, pa spet ne vem
kaj bom oblekla. Vem, da nimam veliko časa za izbiro današnjega look-a, a kaj,
ko se še vedno nisem pripravila do tega, da bi o tem razmišljala zvečer, preden
se odpravim spat.
Že hitim naprej. Hitro preveriti
vse maile, da si lahko zoorganiziram dan. A kaj ko vedno pride nekaj vmes in se
še tako skrbno načrtovan dan hitro prelevi v improvizacijo. Gremo naprej.
Hitim. Na tisoč koncev. Da postorim čim več, kar od mene zahtevajo (zahtevam).
Sedim za računalnikom. Berem, razmišljam, pišem in iščem. Tisoč in eno stvar.
Zvoni telefon in padem iz koncentracije. Hitro, mudi se.
Po določenem času se zavem, da je
ura že pozno popoldne. Je sedaj čas za počitek? Ali le odmor? Dan gre tako
hitro mimo, le obrnem se, pa je tu že nov teden. Še nekih 20 petkov do božiča? In
leto se nam odvije pred očmi. Kam so šla vsa ta leta? Vzamem si minuto. Globoko
zadiham in se umirim. Zavem se, da čar življenja ni le hitenje in brezglavo
dokazovanje. Je še veliko več, le da tega nimam časa videti.
Odmislim vse skrbi. Preostanek
dneva namenim samo sebi. Nočem, da gre življenje tako hitro mimo, ne da bi 100%
uživala v njem. V vsakem trenutku. Nočem, da mi je na stara leta žal, da si
nisem znala vzeti časa za sprostitev, ko sem jo potrebovala. Sedaj imam še
dovolj časa, da svoje življenje obrnem v pravo smer. Najboljšo smer zame.
Mogoče še ne vem, kje točno je ta smer. A bom stremela k tem, da jo najdem.
Jutri ali čez pet let. Čar življenja je ravno v tem, da ne vemo, kaj nas čaka
jutri.
“And, when you want something,
all the universe conspires in helping you to achieve it.” | Paulo Coelho, The Alchemist
