Kaj je zares pomembno?

 S svetlobno hitrostjo se leto bliža koncu. In to kakšno leto. Sploh na začetku, kot bi živeli v filmu s slabim scenarijem. V zadnjem mesecu smo se že nekako navadili na ta nov ritem in sistem, ki nam odreja, da je srečanje z ljudmi slabo in prepovedano. In to sploh sedaj v decembru, ko si še toliko bolj želimo biti v objemu svojih najbližjih. In to je nekaj, kar me osebno najbolj skrbi, če bo tole še dolgo trajalo. Se bomo potem, ko bo enkrat tega filma konec (z upanjem, da ne bo reprize), še upali preživljati čas z drugimi? Biti v bližini sočloveka? Ali nam bo vedno neprijetno se srečati z nekom na ozkem pločniku, kjer ni prostora za umik? Vem, da je to zaenkrat nujno potrebno, a še vseeno imam pravico priznati, da se mi ob vsem tem trga srce. Bojim se, da je to začetek sterilne družbe. Pa s tem ne mislim na čiste roke, ampak na zaprtost srca ljudi, ki s strahom zrejo v prihodnost in velikokrat vidijo le sebe in pozabijo na druge.

  Vsi si želimo biti zdravi, saj brez zdravja ne zmoremo ničesar drugega. Kako mali smo postali v tem času, svoje potrebe smo morali dati na stranski tir in znižati svoja pričakovanja. Kdaj bo nazaj normalno življenje? Je to res nova realnost? Pa je bilo tisto življenje prej res normalno? Stalno hitenje od opravka do opravka, primanjkovanje časa za svojo družino ... Upam, da se je v tem času zgodilo tudi kaj dobrega in lepega. Če imamo topel in varen dom, a ni to nekaj najbolj pomembnega v življenju? H čimer stremimo celo življenje? Res je, ne moremo potovati, se brezskrbno družiti s prijatelji in še in še, ampak nekateri nimajo varnega in toplega doma. Kaj potem preostane njim? 

 Upam, da nam bo to leto pustilo ne le slab spomin, ampak tudi kakšno novo, dobro navado. Pa če je to le en korak k zmanjševanju odpadkov, večji strpnosti do sočloveka ali pa pomoč tistim ljudem, ki so nam bili mogoče prej nevidni.

 Mir in ljubezen vam želim. In čim bolj uspešen zaključek leta.

Jem zdravo, ker ne jem glutena

 

 Nedavno druženje s celiakaši me je spodbudilo, da napišem nekaj besed o tej naši zloglasni diagnozi. Ker nas tako dobro ne razume nihče drug, je pa včasih izredno težko sidrati skozi življenje. Sploh ker se srečuješ z ljudmi, ki tvoje bolezni ne vzamejo dovolj resno, ti govorijo da kompliciraš, ti pametujejo da ta sladoled pa valda lahko tudi ti ješ ipd. Prosim vas, ne bit strokovnjaki tam kjer niste.

 S celiakijo sem se srečala dobrih pet let nazaj. Glede na to, da nisem nikoli imela tipičnih znakov za njeno odkritje, je sama sreča, da so mi jo sploh odkrili. Ja imate slabo kri – mislim, da nas je takih kar veliko. In ja, imate celiakijo. Hm, kaj je to? Glutena ne smem jesti? To je tisto nekaj, česar se nekateri zvezdniki izogibajo, ker da se brez njega bolje počutijo?  Stroga dieta, ki je celo doživljenjska? A to je res ligit izvid?

 Ja, pa je očitno bil. Ker danes hitro čutim, kdaj pride do kontaminacije s tem glutenom. Zavedno se nisem pregrešila nikoli, ker se mi to zdi neumno. Saj vem, da je drobtinica pšeničnega kruha zame strup. Glede na to prav velike izbire nimam, kot da to mojo življenjsko sopotnico sprejmem v vsej svoji lepoti in odrekanju. Sem pa izredno vesela, da so mi diagnozo postavili v moji odrasli dobi. In da ni bilo potrebno meni in mojim staršem iti skozi mučno obdobje šolanja. Ker vem, da je zelo težko.

Tako kot ste se vi počutili v lock down-u, se mi počutimo vsak dan. 

 Kaj sem se naučila v teh petih letih:

• V prvi vrsti kuhati. Roko na srce nikoli nisem bila strastna kuharica, pekarica ipd., a me je življenje prisililo, da znam dobro poskrbeti zase.
• Biti samostojna. Ko greš prvič sam na potovanje, ker ne želiš drugim utrujati s svojim kompliciranjem, se veliko naučiš. Predvsem kje se dobro in varno jé gluten free. :) 
• Biti ekstra organizirana. Kakšen moj prijatelj bi rekel, da pretirano. :) Ampak to je sedaj postalo del mojega življenja, ne le kar se tiče prehrane. Če moraš vsak dan, ki ga ne boš preživel doma 100% splanirati kje, kdaj in kaj boš jedel, ti to postane samoumevno.

 Kaj si želim? Predvsem to, da spoštujete mojo bolezen, za katero se nisem odločila sama. Tako kot jaz spoštujem vas, ki ste se iz osebnih razlogov odločili, da ne jeste mesa in vam ne težim. In govorim, da komplicirate. Da niste pametni tam, kjer nimate znanja. Verjemite, da jaz bolje vem, kako se tem rečem streže, saj mi je ta diagnoza obrnila življenje za 360 stopinj. A resno mislite, da bi se sama odločila si komplicirati življenje povsod kjer lahko? In plačevati 5 € za 1 kilo moke? In ob kaki priložnosti gledati druge, kako uživajo v hrani medtem ko jaz samo sedim zraven?

 Ampak tako pač je, zaenkrat nimam druge izbire kot da težim in zavarujem sebe. Ali naj kar obupam? To bi se mi zdelo blazno neodgovorno do same sebe. Veliko ljudi mi reče, če bi jaz to imel, bi se res težko držal tako stroge diete. Ali imaš mar izbiro? To ali pa še večji zapleti in hujše bolezni. Želim si, da mi dovolite, da sama poskrbim za svojo hrano, saj je to moje edino zdravilo. Da če ne veste, kako se pripravi varna brezglutenska hrana, brez kontaminacije z meni sovražnim glutenom, da se ne trudite. Ker je škoda vašega časa in truda in mojega zdravja. Ker prekršek ne pomeni le driska in bolečine v trebuhu, ampak kolaps mojega imunskega sistema. In res vas naprošam, vzemite resno naše kompliciranje, saj bomo sicer zelo trpeli.

Nekega lepega dne

 Zvoni budilka. S težavo vstanem in se spravim pokonci. Že mi skozi glavo švignejo vsa opravila in nedokončane stvari, ki me čakajo. Planejo name isti moment, ko se zavem, da je konec sladkega spanca. Hitro v kopalnico in v kuhinjo po malico. Oh, pa spet ne vem kaj bom oblekla. Vem, da nimam veliko časa za izbiro današnjega look-a, a kaj, ko se še vedno nisem pripravila do tega, da bi o tem razmišljala zvečer, preden se odpravim spat.

 Že hitim naprej. Hitro preveriti vse maile, da si lahko zoorganiziram dan. A kaj ko vedno pride nekaj vmes in se še tako skrbno načrtovan dan hitro prelevi v improvizacijo. Gremo naprej. Hitim. Na tisoč koncev. Da postorim čim več, kar od mene zahtevajo (zahtevam). Sedim za računalnikom. Berem, razmišljam, pišem in iščem. Tisoč in eno stvar. Zvoni telefon in padem iz koncentracije. Hitro, mudi se. 

 Po določenem času se zavem, da je ura že pozno popoldne. Je sedaj čas za počitek? Ali le odmor? Dan gre tako hitro mimo, le obrnem se, pa je tu že nov teden. Še nekih 20 petkov do božiča? In leto se nam odvije pred očmi. Kam so šla vsa ta leta? Vzamem si minuto. Globoko zadiham in se umirim. Zavem se, da čar življenja ni le hitenje in brezglavo dokazovanje. Je še veliko več, le da tega nimam časa videti.

 Odmislim vse skrbi. Preostanek dneva namenim samo sebi. Nočem, da gre življenje tako hitro mimo, ne da bi 100% uživala v njem. V vsakem trenutku. Nočem, da mi je na stara leta žal, da si nisem znala vzeti časa za sprostitev, ko sem jo potrebovala. Sedaj imam še dovolj časa, da svoje življenje obrnem v pravo smer. Najboljšo smer zame. Mogoče še ne vem, kje točno je ta smer. A bom stremela k tem, da jo najdem. Jutri ali čez pet let. Čar življenja je ravno v tem, da ne vemo, kaj nas čaka jutri. 

“And, when you want something, all the universe conspires in helping you to achieve it.” | Paulo Coelho, The Alchemist

Skupaj lahko rešimo svet.

 Kdaj vemo, da je nekaj narobe? Takrat, ko se nam nekaj zdi krivično? Ko nam nekaj ni všeč? Ali pa ko se v neki situaciji počutimo nelagodno? Kaj je prav in kaj narobe je lahko zelo subjektivno. Seveda nam neki zakoni, zapovedi in morala dajejo neke usmeritve, a zakaj se mi potem še vedno zdi, da živimo v svetu, ki je tako zelo narobe? Ali niso neke "pravične avtoritete" zastavile pravila moderne družbe, ki naj bi v tem svetu vzpostavljala mir in blaginjo? Smo res taki egoisti, da mislimo samo nase?

 Zakaj še vedno delamo tako grdo s planetom, ki nam daje idealne pogoje za življenje? Zakaj je še vedno toliko lačnih ljudi in na drugi strani toliko hrane v smeteh? Zakaj še vedno živimo v svetu dvojnih meril na vsakem koraku? Ja, svet v katerem živimo je narobe.

 In potem pride trenutek, ko se vse ustavi. In se zavemo, da se nekatere, sprva nepopravljive situacije, lahko kaj hitro izboljšajo. Po predvidevanjih znanstvenikov in naravnovarstvenikov je leto 2020 zadnji vlak, da rešimo Zemljo. Situacija se je v zadnjem mesecu drastično izboljšala. Kvaliteta zraka, čiste vode v Benetkah so le nekateri sladkorčki, ki nam še dajo upanje.

spomini na čudovito Toskano <3

 Svet v katerem živimo je tako zelo lep. Kaj vse smo v tem času ustvarili. Vse te veličastne zgradbe, ki nosijo bogate zgodbe starodavnih mest. In kako smo napredovali kot družba. Kako se je svet spremenil v 100 letih. To je skorajda nepredstavljivo, ko poslušaš zgodbe starejših ljudi, ki so se rodili v času vojne.  Koliko pametnih ljudi je moralo poskrbeti za ves ta razvoj, da smo prišli iz tiste tragične točke do današnje digitalne družbe. Si npr. predstavljate življenje brez interneta?

 Situacija, v kateri smo se znašli, ni enostavna. Ampak vem, da nam bodo znanje, ki ga imamo, dobrota, ki je v vseh nas in nesebičnost pomagali, da bomo skupaj prebrodili tudi to. Resnično si želim, da nam bo dalo misliti, kaj vse lahko naredimo s skupnimi močmi, če si to le želimo. Skupaj lahko rešimo svet!

Zima, zima bela, kje si se zgubila?

 Mislim, da se to letošnje leto sprašujemo prav vsi. V začetku leta smo brez večjega napora nekaj snega še našli na Pokljuki ali pa na sprehodu v Tamar. »Ali bo spet padal marca?« je pogosta tema raznoraznih debat. Kaj pa če sploh ne bo? Da imamo februarja 15 stopinj, res ni normalno. In da vsako zimo podiramo rekordne stopnje bolnih ljudi, ker bacili sploh več ne pocrkajo. In se bojim, da bo vsako leto le še huje. Pa še bodo ljudje rekli, da podnebnih sprememb ni.

 Ker spremembe se ne dogajajo samo pri nas. Toliko video posnetkov in medijskih zapisov na temo taljenja ledu in izumiranje živalskih vrst. In ljudje potem govorijo, da je to buzz word, da je taljenje ledu tema letošnjega leta, kot so bili lani požari. In po vsem tem si rečem, da ljudje še zelo dolgo ne bodo dojeli, da je situacija smrtno resna. Da se moramo nehati ukvarjati sami s seboj in pogledati širše. Vedni pogostejše in močnejše naravne katastrofe, vedno manj pitne vode in vedno bolj vroče temperature na drugi strani, ogaben zrak, ki se je »zgodil« pred časom v Beogradu, odpadki, ki nas bodo pokopali, višanje morske gladine ipd. To je realnost. Ali še ni dovolj jasno? Dokler ne bomo ostali brez doma, vode ali pa zraka, očitno ne bomo spregledali. In naredili kakšne spremembe v dobrobit narave in bili zgled drugim. 

 Greta. Koliko imajo ljudje povedati o njej, me kar zaboli glava, ko jo nekdo omeni. Pa ne zato, ker bi mi šla na živce. Ker velika večina tako pljuva čez njo in se vtikajo v vse res nepomembne malenkosti. Po eni strani mi je kar malo vseeno, če ni pristna najstnica, ki se je sama začela boriti za okolje z željo po lepši prihodnosti. Tudi če so njeni starši ne vem kdo. Tudi če je bila nastavljena iz strani kapitala. Pomembno je kaj govori, ne kdo je! Tudi če ne verjamemo dejstvom, ki jih na podlagi dokazljive znanosti našteva. Če nam to slučajno ni dovolj. Pa saj vidimo z lastnimi očmi, kaj se dogaja okoli nas. Če ne drugega po tem, da zime, kot smo jo poznali, več ne bo nazaj. Kako bo čez  50 let, si raje sploh ne predstavljam.

Ne odvrzi, raje popravi. Ne šopingiraj, ampak zamenjaj.

 Ali kdaj razmišljate, da bi živeli v času mladosti naših babic in dedkov? Jaz večkrat. Že res, da je bilo življenje takrat bolj trdo in neusmiljeno kot danes, ampak je bilo tako zelo enostavnejše. Manj zakomplicirano in veliko bolj minimalistično. In tako zelo so znali ceniti vsako stvar. Na primer, če se je kje že našla kakšna plastična vrečka, so jo oprali, posušili in večkrat uporabili. Plastika takrat sploh ni bil tak problem. Pa ne le plastika. Si prestavljate, da bi vaša babica v svoji mladosti imela tako poln hladilnik hrane, da bi vsak dan stala pred njim in razmišljala, ali bi danes za kosilo pogrela lazanjo ali pa raje ne, ker je rok uporabe spet pretekel in bo bolje, da roma v smeti? Ali da bi odvrgla malo strgane nogavice in šla v poceni trgovino s kitajsko robo kupit nove? Ali pa da bi vaš dedek pokvarjeno kosilnico takoj iz prve odpeljal na Dinos? Ali še slabše, nekam v gozd?   

 Mogoče malce ironično, se pa s takšnimi situacijami vsekakor srečujemo danes. Vsega imamo v izobilju in vse je tako zelo dosegljivo. Zaradi tega smo postali grozno razvajeni. Želimo si vedno več in več, s tem da se pri izpolnjevanju naših potreb premalokrat ozremo na našo okolico. Na skrb za naš planet. Premalokrat se vprašamo, ali neko novo stvar res potrebujemo ali je to samo ena nova kaprica. Nismo še čisto ozavestili, da je novo lahko tudi iz druge roke, ne le direktno iz trgovine.  Novo je lahko tudi popravljeno.

 Šivilje in čevljarji so že skorajda izumrli poklici. Tega si 15 let nazaj ne bi mogla predstavljati. Ne smemo pustiti, da te čudovite poklice nadomestijo trgovine, ki propagirajo fast fashion – v smislu uporabi in odvrzi. Trgovine s second hand oblačili in centri ponovne uporabe so v porastu in ne, niso namenjeni samo tistim, ki si ne morejo privoščiti novih stvari. Namenjeni so ekološko usmerjenim potrošnikom. Tukaj so tudi raznorazne izmenjevalnice, kjer lahko svoje stare kose oblačil zamenjamo z drugimi in na tak način prenovimo svojo garderobo. Vsako večje mesto ima boljšje sejme, antikvariate in servise malih gospodinjskih aparatov. 

 Na tem mestu zagotovo ne smemo pozabiti na dežnikarje. Se še spomnite kakšne popravljalnice dežnikov iz svoje mladosti? Ne boste verjeli, v centru Ljubljane ena še vedno obratuje. In z odprtimi rokami čaka, da prinesete svoj pokvarjen dežnik v popravilo. Vem, da je po navadi ceneje, da pokvarjenega vržemo proč in za tri evre kupimo novega. Lahko pa vlagamo v lokalne obrtnike, gradimo boljšega sebe in naredimo dobro delo za svoj planet. In na tej točki vas vabim, da se spoprijateljite s karto mojstrov, pripravljeno za vse nas, ki si prizadevamo za lepši svet.

Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani: https://manjjevec.si/