Smisel življenja. Bistvo celotne
življenjske zgodbe vsakega posameznika. Nekaj, kar iščemo in dopolnjujemo celotno
pot, ki jo preživimo na tem našem, zelenem planetu. Nekateri imajo to srečo, da
že v zgodnjem otroštvu najdejo svoje bistvo in potem dejansko živijo po njem.
In so srečni. Spet drugi pa ga iščejo dalj časa, vmes mogoče izgubijo rdečo
nit, a jo potem ponovno najdejo in odkrijejo svoj smisel. Če ne prej pa v
tretjem obdobju svojega življenja. Hudo je, če posameznik ne vidi svojega
poslanstva in ne izkoristi svojega potenciala. Po mojem mnenju ima vsak
posameznik, vsaka ptica, vsaka rastlina svoj smisel na Zemlji. Mogoče nekateri mislijo, da niso pomembni, ker nimajo slave in moči, denarja, prepoznavnosti … Ker jim je tako mišljenje vcepila sodobna
družba. A prav vsi smo na koncu enako pomembni. Vsak lahko iz sebe naredi, kar
si želi. Resnično sta potrebni le volja in močna želja. Ostalo se na koncu že
poklapa, tako ali drugače. Ne podcenjujmo nekoga, ki si želi namesto uspešne
poslovne ženske biti sprehajalka psičkov. Zakaj pa to ne bi bilo OK? Si res vsi
želimo le ogromno denarja in neskončne moči?
Dragi moji, materializem ni vse.
Ni nič. Denar je le sredstvo preživetja. Vse, kar je več, lahko človeka uniči.
Kaj je na koncu koncev pomembno? Kaj je tisto, kar si bodo ljudje zapomnili, ko
nas več ne bo? Kakšen telefon in avto smo imeli? Ali kakšni smo bili kot
osebnost, kaj smo naredili za druge?
Minevanje. Nekaj kar v tem
trenutku obstaja in v naslednjem mogoče ne več. Težave na primer. Vsi se
soočamo z njimi, takšnimi in drugačnimi. A le-te vedno enkrat izginejo. Za vsakim
dežjem vedno posije sonce, pravijo. A se mi ne zdi čisto tako. Koliko je še
vedno lačnih otrok po svetu? Koliko ljudi še vedno ne more živeti svobodno, tako
kot bi si želeli? Najbolj pa me muči naš odnos do planeta. Vse težave, ki so
povezane z odnosi med ljudmi, različnimi rasami, verami itd., vse kar muči ta svet,
se teoretično lahko reši, če bi si vsi ljudje to želeli (spet tisti, ki imajo
denar in moč, oh ja). Razen našega planeta. Ne zavedamo se, da ta ni v naših
rokah, da ne moremo mi odločati o tem, kako se bo obnašal. Nudi nam vse in še
več za udobno in prečudovito življenje, a kaj ko se tega ne zavedamo ...
Sprašujem se, kdaj bodo tisti ljudje to spregledali. Bojim se, da je že
prepozno.
