Najprej naj povem, da nisem zero waster v pravem pomenu
besedne zveze, se pa s to filozofijo vedno bolj spogledujem, saj mi je ta način
razmišljanja tako zelo lep in prijazen do naše prečudovite narave. Se trudim in
vsak dan berem in se spoznavam z novimi stvarmi, gledam DIY videe in si
želim,da bi mi uspelo biti čim boljša na tem področju in postati zgled vsem
ostalim. In kaj je moj največji problem pri vsem tem? Področje, kjer proizvedem
največ odpadkov. Prehrana in moja predraga doživljenjska spremljevalka
celiakija.
Zagotovo ste že slišali – življenje brez glutena. Besedna
zveza, ki postaja vedno bolj »moderna«. Pa to ni v vsakem primeru dobro, ampak
pustimo to za kdaj drugič. Torej, stroga dieta, ki ne izvzame iz prehranske
izbire le bel kruh, pice in testenine. Ne ne, je še veliko več. Skorajda vse,
kar se lahko spomnite. Situacija? Vsa hrana, ki je za celiakaše primerna, mora
biti strogo strogo ločena od vse ostale hrane, ki vsebuje oz. lahko vsebuje
gluten. Torej, ne sme priti v nikakršen
stik z »oporečnimi« živili. Pa ne samo živili. Strogo mora biti poskrbljeno
tudi za higieno – kar se tiče osebe, ki je v stiku s hrano kot tudi same
delavne površine, kjer se hrana pakira/pripravlja. Večina hrane, ki se jo torej
da kupiti v trgovini in je primerna za celiakaša, je res zelo zapakirana. Bolje
večkrat kot samo enkrat. Npr. testenine. Obožujem jih. Na takšen in drugačen
način. A še nisem našla trgovine, kjer bi lahko varno kupila brezglutenske
testenine brez embalaže (ali katerokoli drugo hrano). Zato jih kupim v normalni
trgovini v embalaži. Se trudim, da v papirnati, brez plastičnih dodatkov. Pa
poglejmo naprej. Tudi oreščke ne upam kupiti v obliki razsutega tovora, saj ne
vem, ali je prišlo do kakršnekoli kontaminacije preden so se oreščki znašli v
trgovini, v trgovini sami itd.. Zato upam uživati samo tiste, ki so pakirani.
in v katerih ni spornih sestavin oz. sledi glutena. Gremo naprej. Nisem veganka
oz. vegetarijanka, zato v sendvič večkrat rada dodam kako salamo. Ki jo moram
ponovno kupiti zapakirano. Prav tako vse ostale mesne izdelke, ki so potrjeno
brez glutena, drugače resno ogrožam svoje zdravje. Ista situacija je s sirom in
ostalimi mlečnimi izdelki. Kar se tiče vse hrane, upam uživati samo tiste
blagovne znamke, ki so testirane iz strani Društva za celiakijo. In vem, da je
to najboljše zame, saj sem odgovorna do sebe in svojega telesa. Ampak je po
drugi strani vse, kar lahko dejansko jem brez embalaže, sadje in zelenjava, če
takole pomislim. Hm?
Ni pa vse tako zelo črnobelo. Če mi ne gre najbolje pri
hrani, pa se trudim na drugih področjih. Zadnje čase mi gre kar dobro pri tem,
da:
- ne kupujem novih oblačil: poslužujem se javnih in zasebnih
izmenjevalnic,
- ko naročim pijačo, zaprosim, da mi jo prinesejo brez
slamice,
- ker si v službo redno nosim svojo hrano, namesto dnevne
uporabe alufolije veselo uporabljam čebelice (bee wrapse),
- se v velikem loku izogibam plastičnim vrečkam – za sadje
uporabljam bombažne vrečke,
- imam vedno in povsod s seboj flaško za vodo – s tem se
izogibam nakupu pijače v plastenkah itd.
Nisem popolna, se pa trudim po svojih najboljših močeh. S
tem člankom nisem želela jamrati. Želela sem samo opozoriti na to, da je na
poti življenja s čim manj odpadki malce težje, če imaš tako strog način
prehranjevanja (ki je zaenkrat edino »zdravilo« za mojo diagnozo). Do zero
waste me čaka še zelo doooolga pot. Sem res še na čistem začetku. Upam, da se
oglasi še kdo, ki ima podobne probleme kot jaz oz. ima že več znanja in
izkušenj pri soočanju z istim problemom. Želim si, da bi bilo v prihodnosti več
literature na to temo, predavanj in izobraževanj. Želim se še bolj ozavestiti
in iskati rešitve. Vem, da so tam.
