Moje okno

 Prva stvar, ki sem jo včeraj videla, ko sem prišla domov, je bilo okno. In na njem prižgana sveča. Ki je sporočala to, kar sem vedela takoj, ko sem videla neodgovorjeni klic. Da si odšla, da si za vedno zaspala.

 Potem sem videla okno, jeseni, ko sem te prišla obiskat in sem vedno potrkala nanj. Ko si pogledala skozenj in se mi posmejala. In rekla, da mi prideš odpret. Ko sem prišla k tebi v kuhinjo, je gorel šporhet in na njem je dišala pečenka. Nedeljsko kosilo. Nato sva poklepetali, se malo potožili ena drugi, gledali smučarske skoke in spili kakšen šnopček za zdravje. Spomini, ki mi bodo za vedno ostali v srcu.

 Sedaj pa se zavem, da pogledam skozi to isto okno ven, na cesto. In se videla 30 let nazaj. In se počutila kot majhna punčka, ki sem vsak dan, ko sem se pazila pri tebi, gledala na cesto in čakala mojega atija, kdaj bo prišel iz službe in mu stekla v objem. 

 Isto okno in različna prehajanja ven in noter. Kje sem jaz včeraj in kje jutri? Ljudje odhajajo in me zapuščajo. Življenje zna biti lepo in kruto. Vsak dan je treba začeti znova in na začetku.

 Kaj bom videla jutri, skozi to moje okno?

 

Poslednji dan

  Ko se leto spet obrne, hočeš ali nočeš vsak od nas naredi neko retrospektivo. Glede prejšnjega leta, življenja kot celote ter prihodnosti. Sem srečna, zadovoljna s svojim življenjem? Se dovolj trudim biti dober človek, prijateljica, sodelavka, partnerka? So moji odnosi z drugimi ok? Se družim z ljudmi, ki me osrečujejo ali tudi s takimi, ki mi kradejo energijo in ne delujejo name najbolje? Kje lahko še pomagam in kje moram narediti črto? Ali preživim dovolj časa v naravi, se gibam in delam dovolj za zdravo telo? Kaj pa moja duša? 

 Prevečkrat se zalotim, da non stop hitim. Življenje si želim zajemati z veliko žlico, zato si kar precej napolnim svoj urnik. Želim se čim več družiti z mojimi dragimi, se dovolj gibati, jesti zdravo in seveda brez glutena :). Biti čim bolj aktivna kot prostovoljka in biti na voljo tistim, ki me potrebujejo, redno hoditi na pevske vaje, si ogledati vse dobre razstave, predstave, filme (kar mi dopušča moj mini budget) in svojo glavo imeti svežo za vse dobre zgodbe, ki me čakajo v mojih ljubih knjigah. In se ob tem ne skuriti zaradi službe in seveda dovolj spati. Ah ja, za kaj vse je potrebno v življenju poskrbeti. Pa vmes še pospravljati in kuhati in vse, kar zadeva gospodinjstvo. Pa iti na kakšen fin oddih, ki ga zajamem s polno žlico že samo s kratkim skokom čez mejo. Včasih je naporno, a me vse to izpopolnjuje. In me dela to, kar sem. Vem pa, da si moram nujno vzeti čas za počitek, ko ga potrebujem. Saj vse to kar imam ni samoumevno.

 Po eni strani živeti svoje življenje v vsej svoji luči in nekje v ozadju non stop skrbeti za vse svoje bolezni ni lahko. Pazi nase, vzemi si čas za počitek, ko si utrujena, s tem lahko upočasniš napredovanje bolezni ... Ampak kaj ko nikoli ne vem, kdaj bo spet kakšen zasuk in ne bom mogla početi vsega, kar mi je tako zelo ljubo. Nihče od nas ne ve, kaj nas čaka, kakšni vzponi in padci. A ko enkrat veš, kam lahko pelje tvoje življenje, je težko upoštevati vse nasvete. Zunanje in notranje. Si živeti še bolj na ful, dokler lahko ali iti eno na izi špuro naprej, do konca? S katero se moraš marsičemu odpovedati, ker enostavno kdaj res ne zmoreš. Si bom poslednji dan lahko rekla, imela sem res izpolnjeno življenje?

 Vem, da še nisem svoja optimalna verzija in verjetno nikoli ne bom. Se pa bom trudila, da bom na tem svetu, za katerega verjamem, da je samo sprehod v času in prostoru, zadovoljna in vesela. Da mi iskrica v očeh ne bo nikoli ugasnila. Da ne bom nikoli gledala samo nase, ampak tudi na druge. Na svoje sopotnike na tem mojem pohajanju. In da bom lahko rekla Hvala življenje in se z velikim nasmehom prepustila potovanju na tisti, drugi svet.

Skodelica kave

 Kavo imam zelo rada. Ni mi tako nujna za začetek dneva kot včasih, saj ga raje začenjam s črnim čajem. Jo pa z velikim veseljem spijem kadarkoli preko dneva, tudi v večernih urah. Imam to srečo, da lahko zaspim brez problema, je pa res da mi turška ne diši najbolj. Imam rada to iz kavomata, pa seveda mora biti z mlekom. To je zame prava poslastica. Rada jo spijem v družbi mojih najljubših ali pa sama, z dobro knjigo seveda. 

 Pred parimi tedni pa se mi je zgodilo, da sem nenačrtovano šla na kavo z osebo, ki sem jo ogovorila na semaforju. In ta kava je bila ena boljših v mojem življenju. Starejši gospe sem navrgla par vremenskih modrovanj in v trenutku se mi je odprla. V petih minutah pogovora mi je zaupala celo življenjsko zgodbo, od smrti moža in sina do trenutnih tegob. Obe sva se zjokali in v tistem povezali. Dohitela naju je druga starejša gospa, s katero sem v preteklosti že večkrat podebatirala na poti domov in skupaj smo šle proti naši soseski. In takrat sta me povabili na kavo. Najprej mi je bilo nerodno, saj nisem imela s seboj denarnice, a sta vztrajali. In tako smo šle v bližnjo kavarno. Kako smo se luštno imele. In kako fine debate so bile med nami. Čisto neplanirano, a hkrati tako lepo.

 Domov sem prišla z nasmehom na obrazu in novim poznanstvom. In na kaj sem pomislila? Ne le na to, da je veliko ljudi osamljenih, predvsem starejših. Ampak da imajo ti ljudje res zanimive zgodbe, polne življenjskih modrosti. In kolikokrat ostanejo spregledani, saj v današnjem času vsi samo hitimo za svojimi to-do listami in spiski opravil. In smo na avtopilotu, zazrti v naše pametne telefone. Kaj si o tem mislijo starejši ljudje, da smo marsovci? Življenje gre mimo nas in ti seznami obveznosti nas ne razveselijo vedno. Nam ne dajo tistega žara in veselja, saj se sploh ne moremo osredotočiti na eno stvar, že smo v mislih na naslednjem dnevu, tednu, mesecu ... Si ne vzamemo časa za človeka, za pogovor, skodelico kave, za njegove stiske ... 

 Ozrimo se okoli sebe in človeku nasproti zaželimo dober dan. Se posmejmo in navržimo še kakšno vzpodbudno besedo. Pa ne samo sedaj decembra, ko vsi opevajo dobroto in obdarovanja. Vsak dan, saj s tem ko drugemu polepšamo dan, ga navsezadnje tudi sebi.

Čas, ki beži

 Kolikokrat sem pomislila na to, da imam res lepo življenje. Jaz in vsi moji smo zdravi, imamo službe, stanovanja, si lahko privoščimo izlete na lepše … Saj ni bilo vse popolno, a v primerjavi z marsikom, sem imela vse. Občutek varnosti in notranji mir, ki sta na moji top listi vrednot. Izredno sem bila hvaležna za vse, kar imam, vedela pa sem, da v življenju slej ko prej pridejo tudi manj lepe stvari. In ko pridejo, na njih nisi nikoli pripravljen.

 Vse se je začelo z ukradenimi registrskimi tablicami. Ko smo šli na družinski izlet in pod super lepimi vtisi prišli pred moj dom, smo opazili, da na mojem avtu ni več tablic. Itak da pomisliš, ali te ima kdo na piki, si se komu zameril ali je le splet okoliščin? Čez kakšne dva tedna sem bila spet na udaru. Precej hud zdravstveni zaplet, ki me je postavil na čisto drugo dimenzijo. Ne bom pozabila besed zdravnice, ki je prva posumila na mojo današnjo diagnozo. Kako se ti v trenutku življenje postavi na glavo. In nisi prepričan v ničesar več, niso pomembne nobene službene skrbi, kaj bom danes jedla, jutri oblekla … Potem pride trenutek streznitve. In na koncu tudi sprejetje. In potem greš naprej. Precej drugačen, a še vedno isti. Vesela sem, da se je to zgodilo meni in ne komu od mojih bližnjih. Ker bi mi bilo sicer še veliko huje.

 In potem čez par mesecev nov udarec. Moj ati, moje vse. Težko je bilo prebaviti besede agresivna levkemija, kemoterapija, presaditev. Sploh, ker si se počutil v redu, ker si bil vitalen in na kolesu do zadnjega delovnega dne. Ki je bil hkrati tvoj prvi na hematološki kliniki. Kolikokrat se spomnim dneva, ko sem te odložila na avtobusni postaji, ko si z nahrbtnikom na rami odhajal proti bolnišnici. Med tvojim zdravljenjem sva se vsak dan slišala med mojo pavzo. In kako smo te bili veseli, ko si vsake toliko prišel za en teden domov. Čeprav je bila stroga karantena in smo morali hoditi zdravi, na razdalji, v maskah. Najprej je bilo rečeno, da ne bo presaditve, ker si prestar. Potem pa so si premislili, saj si bil v res izjemni kondiciji za svoja leta. Iskanje darovalca je res stresen čas. A pri tebi je šlo res hitro. Ujemanje je bilo res dobro in vsi smo bili prepričani, da se boš izmazal.

 Po presaditvi si se postaral za deset let. Jaz mislim, da glede na to, da dobiš novo krvno skupino, dobiš tudi nekaj novega karakterja. Prej si tako rad gledal akcijske filme, potem pa ti niso več dišali. Poslušal si samo še klasično glasbo. Kakor bi vedel, kako se bo tvoja zgodba zaključila, si začel urejati stvari. Prej si imel vedno vse raztreseno po celi hiši in smo vedno nekaj iskali. Sedaj pa si vse pomembne dokumente spravil po označenih mapah, na eno mesto.

 Boril si se do konca. A na koncu je bila borba za ta svet izgubljena. Nekateri tvoji stavki so zapisani z zlatimi črkami. Zadnja dva tedna preden si za vedno zaspal, bi morala iti čez lužo na dopust. Ostala sem doma. Tisti podaljšan vikend je bil čudovit čas. Saj sem ga preživela ob tvoji postelji. Še zadnjič smo skupaj gledali tvoj priljubljeni kviz, se pogovarjali, smejali … čutila sem potrebo po tem, da se ti zahvalim. Za vse kar si mi dal in za vse, kar si me naučil. Rekel si, delal sem tako, kot sem znal. In to je bilo najboljše, verjemi mi. 

 Ko je prišla tvoja zadnja noč, smo bili vsi ob tebi. Kako sem vesela, da smo te lahko spravili domov. To je tisto, kar si si na koncu najbolj želel. Biti doma, s svojo najdražjo ženo. Ko sem prišla, si samo še spal. Ob zavedanju, da mi ne boš nikoli več rekel besede, mi je počilo srce. Bilo je tako nadrealno in še danes je. Vsi smo vedeli, da je tako najbolje, a je šlo hkrati vse nizdol. Verjamem, da se vse v življenju zgodi z razlogom, čeprav ponavadi tega ne vidimo takoj. In vem, da z vsemi preizkušnjami rastemo. Da je to svojevrsten čar življenja.

 Velikokrat si me že obiskal v sanjah, čeprav bi te najraje videla vsako noč. Vem, da si vedno ob meni in me varuješ. Hkrati vem, da potrebuješ svoj mir in upam, da si ga že dosegel.

 Vem, da boš ti tisti, ki me bo prišel iskat, ko bo napočil moj čas.

 

Minljivost

 Navdih za tale blog sem ponovno dobila na zadnjem srečanju prostovoljcev, ko je stekla debata o minljivosti. Se kdaj ustavimo in zamislimo, kaj vse smo že izgubili? In kaj je tisto, ki nas kljub izgubi vleče naprej?

 Leta minevajo in in doživela sem že ogromno sprememb. Velikokrat se vračam v preteklost in nostalgično obujam spomine na mlada leta. Kaj vse sem doživela in za kaj mi je žal, kaj bi spremenila in kaj pogrešam. Kako bi se življenje obrnilo, če bi se takrat odločila drugače, kot sem se. Kje sem sedaj? Sem na polovici ali tretjini? Kaj vse me še čaka?

 V zadnjih parih tednih sem imela veliko pogovorov o smrti in življenju. Naneslo je tako, da sem tudi sama izkusila izgubo meni zelo bližje in drage osebe. Človeka, ki mi je dal vse in še več. Veliko ljudi mi je dejalo, da še dobro da vnaprej ne poznamo poteka našega življenja. Saj si velikokrat sploh ne bi upali nadaljevati svoje poti. Po drugi strani pa se mi to zdi čar življenja, da nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim vogalom. Če vse še tako načrtujemo, se nam v sekundi lahko obrne na glavo. Zdi se mi, da je naš smisel ravno to, da se zmoremo postaviti na noge in iz bridke izkušnje vstanemo močnejši in trdnejši. Ni lahko, daleč od tega, a drugače preprosto ne gre. Potrebno je sprejeti izgubo in s tem kar imamo nadaljevati svojo pot. Na njej nismo sami, veliko dobrih ljudi nam je pripravljeno pomagati, ko klecnemo. Samo spustiti jih moramo k sebi.

 Bolj ko se pogovarjam z ljudmi, bolj vidim, da čisto vsak nosi svoj križ. Različne bolezni, nesporazumi v službi, doma, takšne in drugačne nesreče ... nihče nima vsega in zato moramo biti hvaležni za to, kar imamo. Včasih je to že dovolj. Da lahko spimo, začutimo notranji mir in z nasmehom na obrazu nekomu polepšamo dan. Smisel življenja je, da pustimo svoj pečat s čim več lepimi in toplimi besedami, da drug drugega navdihujemo in tolažimo, da delamo več dobrega in čim manj slabega. Da smo prijazni in topli drug do drugega, da ne gledamo vedno samo nase in na svoj ego. Življenje je prekratko, da kritiziramo druge in sodimo, kako bi morali živeti. Vsak lahko vpliva samo nase in če to ni dovolj velik zalogaj za eno življenje, da se potrudimo iz njega izvleči čim več ...

 Hvaležna sem do neba, da imam ob sebi vse te dobre ljudi. V težkih trenutkih veš, kdo ti bo vedno stal ob strani. Vesela sem za vse izkušnje, lepe in težke, saj so me utrdile v tem, kjer sem sedaj. Vedno znova me navdihujejo besede moje stare tete: V tem življenju se samo sprehodimo skozi čas in prostor. Vse mine. 

 

Živel 1. maj

 Ob letošnjem prazniku dela sem zaradi slabšega počutja ostala doma. In zato imela kar precej časa za razmišljanje. O delu, o svojem življenju, službi, karieri ...

 Lansko leto sem na polovici leta zaključila z dotedanjo službo. Razlogov je bilo več, v prvi vrsti pa sem prisluhnila sebi in naredila spremembo, po kateri sem hlepela dlje časa. Odločitev ni bila lahka. Služba za nedoločen čas, v redu zaslužek, varnost, cona udobja, veliko finih ljudi, s katerimi sem spletla res pristne prijateljske odnose ... a so bile na drugi strani tudi stvari, ki me niso navdajale z zadovoljstvom, ki so mi kradle dobro voljo in zaradi katerih je iskrica v mojih očeh vedno bolj ugašala. In ker sama (še) nisem imela dovolj poguma za odločitev, je na vrata potrkala bolezen. In mi odprla oči ter rekla, sedaj ali nikoli. Prisluhni sebi in naredi kar je prav. Pojdi naprej in najdi tisto novo priložnost, ki čaka nate. Pa čeprav nove službe še nimaš obljubljene.

 Ko človek zboli, se življenje precej spremeni. A ne nujno na slabše. Z voljo in močjo se da prilagoditi vse in vse to sem vzela v zakup tudi pri iskanju novega dela. Precej sem morala spremeniti kriterije, prav tako pa sem morala še bolj prisluhniti sami sebi.

 Če nisem dovolj proaktivna, ambiciozna in podjetna, če si ne želim v karieri napredovati do vodje, če nisem glasna in željna pojavljanja v ospredju, sem zato slabši kader? Če sem dobra v drugih stvareh, za katere sem pri dosedanjem delu dobivala veliko pohval, ali ni to dovolj? Zakaj se v službah išče samo takšne in nič drugačne ljudi? Ali ni še jasno, da je vsak posameznik svoj individuum in je svet ravno zato lep in pester? Ker nismo vsi isti in enaki, ker nismo roboti?

 V času razgovorov sem bila deležna precej čudnih in nenavadnih vprašanj in zahtev. Od obveznega veganskega prehranjevanja, do tega, da moraš biti priklopljen, dosegljiv in odziven praktično 24/7 (ne, od mojega dela ne bi bilo odvisno preživetje kogarkoli) in seveda opravljavljanja sto različnih vlog v enem človeku. Plača pa je seveda samo ena. Nič novega, vem, ampak ko si enkrat takole naokoli, imaš občutek, da se moraš pretrgati, da dobiš službo. Ki ti bo po vsej verjetnosti prinesla novo obilno košaro stresa in pritiskov. Da o plači ne govorimo. Juhej.

 Kaj pa prosti čas in hobiji? Prijatelji in družina? Je to rezervirano samo za vikende, če se nam uspe spočiti od dolgega in napornega delavnika? Ne, nismo vsi deloholiki in si ne želimo narediti ne vem kakšne kariere, a to ne pomeni, da si ne zaslužimo službe z normalnim plačilom.

 Najbolj pa mi zmagajo delovna mesta, kjer že v razpisu piše, da moraš dobro delovati pod večjimi stresnimi obremenitvami. Glede na to, da je življenje že brez stresne službe precej stresno, zakaj moramo biti zmožni še na delovnem mestu biti pod stalnimi pritiski? Ali res moramo vsi zboleti do 40 leta? Zakaj služba ne more biti prijetna in brez mobinga ter metanja polen znotraj ekipe? Tudi če misliš da dobro obvladaš stres, te nekje počaka. In vse terja svoj davek. Verjemite meni. 

 Sedaj sem našla, kar sem iskala. V precej drugačni smeri kot sem sprva iskala in v okolju, ki ga nisem pričakovala. A sem vesela in zadovoljna. Sprejemajo me takšno, kakršna sem. Znajo narediti črto med službo in ostalim življenjem, mi dajo občutek, da je vsaka napaka popravljiva in da nisem številka. Me znajo umiriti in zbalansirati, počasi odstranjujem prisotnost stalnega hitenja. Ja, še obstajajo podjetja z normalnimi pogoji dela. 

 Počutim se dobro in upam, da bo tako tudi ostalo. Sicer pa bom ponovno zbrala pogum in šla naprej. Najslabše je, da se sprijaznimo s situacijo in v sebi propadamo. Potrebno je veliko poguma, a se splača. Notranje zadovoljstvo in mir sta dosegljiva, čeprav ne vedno zlahka in takoj. Od zadovoljstva v službi je odvisno celo naše življenje in prekratko je, da bi zaradi dela trpelo.

Čutim pomlad

 Kako lep dan je za nami! Sonce in Gregorjevo, pomlad je že tu, juhu.

 Kar srce mi zaigra, ko sredi Ljubljane zazrem zaplate zvončkov. Teh nežnih in majhnih cvetlic, ki poleg vijoličasto obarvanih cvetov podleskov opozarjajo na menjavo letnega časa. Ko iz zaspane in sive zime preskočimo v daljše in toplejše dneve. Med sprehodom po Tivoliju sem prav začutila življenje. Iz vseh strani prihajajo ljudje, željni narave in njenih danosti. Čutila sem optimizem in veselje.

 Prejšnji teden smo se na srečanju prostovoljcev pogovarjali o novem letnem času. Kaj nam spregovori in na kaj nas asociira besedna zveza čutim pomlad. Vsem odgovorom je bil skupen pozitiven prizvok, svetloba in upanje. Moja asociacija je nov začetek.

 Cikel narave nam je po zimskem počitku podaril počasno prebujanje. Vsak dan je daljši, vedno več imam idej za nove projekte, pišem nove to-do sezname ... V polnem zanosu si želim izkoristiti kar mi je podarjeno. Sedaj je čas za obrezovanje mojih vej. Da pristrižem odnose, v katerih ne morem biti prava jaz. Da se obdam s tistimi, ki me sprejemajo tako kot sem, me napolnijo z veseljem, me motivirajo in dajo nov zanos. Da zberem pogum in se postavim zase.

 Prav tako me čaka spomladansko čiščenje mojih navad. Kaj je tisto, ki mi črpa prepotrebno energijo? Ki mi odvzema svobodo in me priklepa nase? Ki me omejuje pri moji osebni rasti? Moram spustiti stvari, ki me obremenjujejo. In narediti prostor za nove, boljše, drugačne.

 Vsako leto pride čas za nov začetek. Vse gre vedno in znova od mrzle zime do življenja polne pomladi. In po tem razburkanem toku življenja plujem tudi jaz. Začetek leta sem doživela manjši vihar, ki mi je v ogledalo nasulo vse moje strahove. A takšno življenje pač je. Ne more biti vedno vse samo super fino fajn. Vsake toliko potrebujem padec na trda tla. In čeprav me boli rit vem, da se moram slej ko prej postaviti na noge. Da moram najti svoj kompas in ga usmeriti v svetlobe poln otoček miru.

In tako sem ponovno izbrala nov začetek.